Page 199 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 199
POVZETKI, SYNOPSES, ZUSAMMENFASSUNGEN
Stati in obstati 17(2021): 197-206
https://doi.org/10.26493/2590-9754.17(33)197-206
UDC 274(497.4)“15‘‘:323.1
Vanja Kočevar
Vloga reformacije v slovenski etnogenezi:
etnična kolektivna identiteta na premici zgodovine dolgega trajanja
Čeprav je bila reformacija tako v Evropi kot na Slovenskem v prvi vrsti verske nara-
ve, so njeni dosežki pri Slovencih dolgoročno veliko bolj zaznamovali njihovo etnično
kot konfesionalno kolektivno identiteto. Deželnoknežja protireformacija je sicer med
letoma 1598 in 1628 protestantizem v notranjeavstrijskih deželah odpravila, vendar se
je katoliška obnova oprla na nekatere njegove dosežke. Za razvoj Slovencev kot etnič-
ne skupnosti so zlasti pomembne štiri reformacijske stvaritve, in sicer: (1) knjižna nor-
ma, (2) koncept Slovenske cerkve, (3) mit o etnični izbranosti in (4) topos o velikem ob-
segu »slovanskega«/slovenskega jezika. V skladu z etnosimbolistično paradigmo zato
ocenjujemo, da so se Slovenci v drugi polovici 16. stoletja iz etnične kategorije razvili v
etnično mrežo.
Slovenski jezik, ki je bil od konca prvega tisočletja dalje sicer sporadično zapisovan,
je na pot knjižnega jezika naposled stopil leta 1550 s prvima knjigama, ki ju je objavil
Primož Trubar. Svoj vrh je knjižno delo protestantov doseglo leta 1584, ko sta bila obja-
vljena še Sveto pismo v prevodu Jurija Dalmatina in slovnica izpod peresa Adama Boho-
riča. Trubar pa je tudi idejni oče koncepta »Slovenske cerkve«, ki naj bi združevala ce-
lotno slovensko govoreče krščansko občestvo. Svojo idejo je Trubar prvič predstavil leta
1555 ter jo dovršil v svoji Cerkovni ordningi iz leta 1564. Idejni program, ki v cerkvenou-
pravnem pogledu sicer ni zaživel, je nato pomembno zaznamoval miselnost tako prote-
stantskih kot tudi poznejših katoliških piscev v 17. in 18. stoletju.
V čas reformacije datira tudi vznik slovenskega mita o etnični izbranosti, ki je oprt
na stavek iz Pavlovega Pisma Rimljanom, »in vsak jezik bo slavil Boga« (Rim 14,11), in
kot maksima povezuje ključne knjižne stvaritve obravnavane dobe. Poleg tega so se
protestantski pisci oprli na humanistično tradicijo poudarjanja velikega obsega »slo-
vanskega« jezika, kar je dejansko služilo večanju pomena slovenščine. Ta topos je v slo-
venske slovnice prvi uvedel Bohorič in predstavlja nekoliko poznejši slovenski vstop
v »(med)narodno tekmovanje za nacionalno čast«, ki se je v Evropi razvnelo v času
humanizma.
Ključne besede: reformacija, slovenska etnogeneza, knjižna norma, Slovenska cerkev,
(proto)nacionalizem
197
Stati in obstati 17(2021): 197-206
https://doi.org/10.26493/2590-9754.17(33)197-206
UDC 274(497.4)“15‘‘:323.1
Vanja Kočevar
Vloga reformacije v slovenski etnogenezi:
etnična kolektivna identiteta na premici zgodovine dolgega trajanja
Čeprav je bila reformacija tako v Evropi kot na Slovenskem v prvi vrsti verske nara-
ve, so njeni dosežki pri Slovencih dolgoročno veliko bolj zaznamovali njihovo etnično
kot konfesionalno kolektivno identiteto. Deželnoknežja protireformacija je sicer med
letoma 1598 in 1628 protestantizem v notranjeavstrijskih deželah odpravila, vendar se
je katoliška obnova oprla na nekatere njegove dosežke. Za razvoj Slovencev kot etnič-
ne skupnosti so zlasti pomembne štiri reformacijske stvaritve, in sicer: (1) knjižna nor-
ma, (2) koncept Slovenske cerkve, (3) mit o etnični izbranosti in (4) topos o velikem ob-
segu »slovanskega«/slovenskega jezika. V skladu z etnosimbolistično paradigmo zato
ocenjujemo, da so se Slovenci v drugi polovici 16. stoletja iz etnične kategorije razvili v
etnično mrežo.
Slovenski jezik, ki je bil od konca prvega tisočletja dalje sicer sporadično zapisovan,
je na pot knjižnega jezika naposled stopil leta 1550 s prvima knjigama, ki ju je objavil
Primož Trubar. Svoj vrh je knjižno delo protestantov doseglo leta 1584, ko sta bila obja-
vljena še Sveto pismo v prevodu Jurija Dalmatina in slovnica izpod peresa Adama Boho-
riča. Trubar pa je tudi idejni oče koncepta »Slovenske cerkve«, ki naj bi združevala ce-
lotno slovensko govoreče krščansko občestvo. Svojo idejo je Trubar prvič predstavil leta
1555 ter jo dovršil v svoji Cerkovni ordningi iz leta 1564. Idejni program, ki v cerkvenou-
pravnem pogledu sicer ni zaživel, je nato pomembno zaznamoval miselnost tako prote-
stantskih kot tudi poznejših katoliških piscev v 17. in 18. stoletju.
V čas reformacije datira tudi vznik slovenskega mita o etnični izbranosti, ki je oprt
na stavek iz Pavlovega Pisma Rimljanom, »in vsak jezik bo slavil Boga« (Rim 14,11), in
kot maksima povezuje ključne knjižne stvaritve obravnavane dobe. Poleg tega so se
protestantski pisci oprli na humanistično tradicijo poudarjanja velikega obsega »slo-
vanskega« jezika, kar je dejansko služilo večanju pomena slovenščine. Ta topos je v slo-
venske slovnice prvi uvedel Bohorič in predstavlja nekoliko poznejši slovenski vstop
v »(med)narodno tekmovanje za nacionalno čast«, ki se je v Evropi razvnelo v času
humanizma.
Ključne besede: reformacija, slovenska etnogeneza, knjižna norma, Slovenska cerkev,
(proto)nacionalizem
197
