Page 126 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 126
študijski večeri
Pravljice ali antipravljice
Wildove pravljice so izrazito literarne, vendar če apliciramo teorijo
Maxa Lüthija v knjigi Evropska pravljica: forma in narava (2011), se na-
vezujejo na model ljudske (evropske) pravljice in imajo njene bistvene
značilnosti, hkrati pa se kot izrazite avtorske oziroma literarne pravlji-
ce oddaljujejo od tega modela.
1. Enodimenzionalnost – Wildove pravljice so enodimenzionalne,
dogajajo se na ravni čudeža, realni in pravljični svet nista ločena (Lüthi
2011, 1), literarni liki in pravljična bitja so človeku fizično blizu (str. 4).
Tako, denimo, literarni liki, kot so kipi ali ptiči, govorijo, nastopajo pra-
vljične osebe, npr. čarovnica, mala morska deklica, velikan ipd.
2. Ploskovitost – Wildove pravljice niso linearne, so kompleksne,
čeprav so dogajajo na ravni nove enodimenzionalnosti, kjer je povsem
samoumevno, da se ljudje in živali, npr. ptiči (Slavček in vrtnica), pogo-
varjajo, ali da se Ribič pogovarja s svojo dušo, da le-ta živi samostojno
življenje v neki novi dimenziji.
3. Abstraktni slog – značilnost Wildovih pravljic nista abstraktni slog
in uporaba nadpomenk (npr. gozd, grad; nekoč, nekje …) kot v modelu
ljudskih pravljic, ampak je izrazita uporaba podpomenk (glog …, bog
Adonis …, Egipt, Indija …). Kot literarni liki nastopajo berač, bog, du-
hovnik, duša, kralj, kraljevič, morska deklica, velikan, ptič (lastovček,
slavček), pastir in zelo veliko obratov je, pri katerih so bogati ljudje sebič-
ni, revni nesebični (Zvezdan), s čemer izraža socialno temo, ki jo uteleša
članek Duša človeka v socializmu iz leta 1891. Tipični prislovni določili
za čas (nekoč) in kraj (nekje), ki sta značilni za pravljice, vendar bolj za
model ljudske pravljice (Grimmove pravljice) in manj za avtorske oziro-
ma literarne pravljice, kot so npr. Wildove, se v besedilih sicer pojavlja-
ta, vendar sta čas in kraj določljiva, od konkretizacije (npr. Egipt) do po-
sredne določljivosti (npr. ebenovec – indijsko drevo črne barve). Wildov
prostor je lahko tudi sakralen (oltar, tempelj), vendar ima srce sakral-
nejši pomen kot cerkev (Srečni kraljevič), ljubezen pa je prostor večnosti
in je dobesedno nad cerkvijo (Ribič in njegova duša). Wildove pravljice
vsebujejo izjemno veliko elementov metalizacije (baker, srebro, svinec,
334
Pravljice ali antipravljice
Wildove pravljice so izrazito literarne, vendar če apliciramo teorijo
Maxa Lüthija v knjigi Evropska pravljica: forma in narava (2011), se na-
vezujejo na model ljudske (evropske) pravljice in imajo njene bistvene
značilnosti, hkrati pa se kot izrazite avtorske oziroma literarne pravlji-
ce oddaljujejo od tega modela.
1. Enodimenzionalnost – Wildove pravljice so enodimenzionalne,
dogajajo se na ravni čudeža, realni in pravljični svet nista ločena (Lüthi
2011, 1), literarni liki in pravljična bitja so človeku fizično blizu (str. 4).
Tako, denimo, literarni liki, kot so kipi ali ptiči, govorijo, nastopajo pra-
vljične osebe, npr. čarovnica, mala morska deklica, velikan ipd.
2. Ploskovitost – Wildove pravljice niso linearne, so kompleksne,
čeprav so dogajajo na ravni nove enodimenzionalnosti, kjer je povsem
samoumevno, da se ljudje in živali, npr. ptiči (Slavček in vrtnica), pogo-
varjajo, ali da se Ribič pogovarja s svojo dušo, da le-ta živi samostojno
življenje v neki novi dimenziji.
3. Abstraktni slog – značilnost Wildovih pravljic nista abstraktni slog
in uporaba nadpomenk (npr. gozd, grad; nekoč, nekje …) kot v modelu
ljudskih pravljic, ampak je izrazita uporaba podpomenk (glog …, bog
Adonis …, Egipt, Indija …). Kot literarni liki nastopajo berač, bog, du-
hovnik, duša, kralj, kraljevič, morska deklica, velikan, ptič (lastovček,
slavček), pastir in zelo veliko obratov je, pri katerih so bogati ljudje sebič-
ni, revni nesebični (Zvezdan), s čemer izraža socialno temo, ki jo uteleša
članek Duša človeka v socializmu iz leta 1891. Tipični prislovni določili
za čas (nekoč) in kraj (nekje), ki sta značilni za pravljice, vendar bolj za
model ljudske pravljice (Grimmove pravljice) in manj za avtorske oziro-
ma literarne pravljice, kot so npr. Wildove, se v besedilih sicer pojavlja-
ta, vendar sta čas in kraj določljiva, od konkretizacije (npr. Egipt) do po-
sredne določljivosti (npr. ebenovec – indijsko drevo črne barve). Wildov
prostor je lahko tudi sakralen (oltar, tempelj), vendar ima srce sakral-
nejši pomen kot cerkev (Srečni kraljevič), ljubezen pa je prostor večnosti
in je dobesedno nad cerkvijo (Ribič in njegova duša). Wildove pravljice
vsebujejo izjemno veliko elementov metalizacije (baker, srebro, svinec,
334
