Page 66 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 66
razprave, študije, papers
ent day and commemorate important anniversaries honouring the local literati. The
seventieth anniversary of unveiling of the monument to Primož Trubar in his na-
tive Rašica offers an opportunity for a systematic review and interpretation of pub-
lic monuments in the Velike Lašče region and their wider contextualisation in rela-
tion to their local environment.
Keywords: Primož Trubar, Fran Levstik, Josip Stritar, Jože Javoršek, public monu-
ments
Veleomikani mož! Ne dvomimo, da dobro poznaš in neredko obžalu-
ješ nesrečno kulturno zaostalost naše ožje domovine, saj je prava sramota,
kako se vsepovsod šopiri zaničevanje do lepih umetnosti in zanemarjanje
duhovne izobrazbe. Toda ko bi le vsi, ki to bedno rovtarstvo v resnici ob-
čutijo, hoteli združiti z nami svoje želje in gorečnost, svoje misli in delo ter
z nami vred napeli vse sile, da mu napravijo konec.
Tako je Primož Trubar v pismu Adamu Bohoriču leta 1565 (1986, 92)
izrazil dve pomembni misli: najprej, da so t. i. lepe umetnosti, torej stva-
ritve slikarstva, kiparstva in arhitekture, njihovo poznavanje in razume-
vanje integralni del vsebinskega horizonta mislečega človeka ter kaže-
jo na njegovo splošno intelektualno kondicijo, in drugič, da je ta vidik
v njegovih rodnih krajih (s čimer je najverjetneje mislil Kranjsko, ne le
Rašice in njene okolice) necenjen, zapostavljen, prezrt. V stoletjih, ki
so sledila, so se te besede potrjevale kot samouresničujoča se prerokba
in razen cerkvene umetnosti, ki ima svoj specifični kontekst, funkcijo
in občinstvo, se likovno ustvarjanje na Velikolaškem v nasprotju z bo-
gastvom besedne umetnosti nikoli ni zakoreninilo v prepoznavno tra-
dicijo. Redki izjemni posamezniki so s tega širšega območja razumlji-
vo odhajali v večja središča in se obračali nazaj le še v sentimentalnem
doživljanju rodne grude. Poleg likovnih srečanj v Trubarjevih krajih, s
katerimi je v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja akademski sli-
kar in domačin Jože Centa vzpostavil kontinuirano likovno produk-
cijo in razstavljanje naslednjih štirideset let,2 lahko Velike Lašče boga-
tenje lokalne likovne dediščine pripišejo le priseljenim ustvarjalcem,
ki so med prijaznimi dolenjskimi griči našli svoje zatočišče, a se s svo-
2 Več o likovnih srečanjih v Dolšina in Mesesnel 2014, 48‒55 in Dolšina Delač 2016,
52‒53.
274
ent day and commemorate important anniversaries honouring the local literati. The
seventieth anniversary of unveiling of the monument to Primož Trubar in his na-
tive Rašica offers an opportunity for a systematic review and interpretation of pub-
lic monuments in the Velike Lašče region and their wider contextualisation in rela-
tion to their local environment.
Keywords: Primož Trubar, Fran Levstik, Josip Stritar, Jože Javoršek, public monu-
ments
Veleomikani mož! Ne dvomimo, da dobro poznaš in neredko obžalu-
ješ nesrečno kulturno zaostalost naše ožje domovine, saj je prava sramota,
kako se vsepovsod šopiri zaničevanje do lepih umetnosti in zanemarjanje
duhovne izobrazbe. Toda ko bi le vsi, ki to bedno rovtarstvo v resnici ob-
čutijo, hoteli združiti z nami svoje želje in gorečnost, svoje misli in delo ter
z nami vred napeli vse sile, da mu napravijo konec.
Tako je Primož Trubar v pismu Adamu Bohoriču leta 1565 (1986, 92)
izrazil dve pomembni misli: najprej, da so t. i. lepe umetnosti, torej stva-
ritve slikarstva, kiparstva in arhitekture, njihovo poznavanje in razume-
vanje integralni del vsebinskega horizonta mislečega človeka ter kaže-
jo na njegovo splošno intelektualno kondicijo, in drugič, da je ta vidik
v njegovih rodnih krajih (s čimer je najverjetneje mislil Kranjsko, ne le
Rašice in njene okolice) necenjen, zapostavljen, prezrt. V stoletjih, ki
so sledila, so se te besede potrjevale kot samouresničujoča se prerokba
in razen cerkvene umetnosti, ki ima svoj specifični kontekst, funkcijo
in občinstvo, se likovno ustvarjanje na Velikolaškem v nasprotju z bo-
gastvom besedne umetnosti nikoli ni zakoreninilo v prepoznavno tra-
dicijo. Redki izjemni posamezniki so s tega širšega območja razumlji-
vo odhajali v večja središča in se obračali nazaj le še v sentimentalnem
doživljanju rodne grude. Poleg likovnih srečanj v Trubarjevih krajih, s
katerimi je v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja akademski sli-
kar in domačin Jože Centa vzpostavil kontinuirano likovno produk-
cijo in razstavljanje naslednjih štirideset let,2 lahko Velike Lašče boga-
tenje lokalne likovne dediščine pripišejo le priseljenim ustvarjalcem,
ki so med prijaznimi dolenjskimi griči našli svoje zatočišče, a se s svo-
2 Več o likovnih srečanjih v Dolšina in Mesesnel 2014, 48‒55 in Dolšina Delač 2016,
52‒53.
274
