Page 69 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 69
marjana dolšina delač
lahko naučimo, pravi, da ne velja prehitevati s postavljanjem obeležij. Na
Velikolaškem se je ta tradicija pričela presenetljivo smelo, saj je prvi od
velikih mož, Fran Levstik, dobil svoje obeležje komaj dve leti po smrti.
Od Alojza Gangla do Toneta Kralja:
kronološki oris postavitev javnih spomenikov na Velikolaškem
Na začetku razvojne poti slovenskega spomeniškega kiparstva samo-
zavestno stoji Valentin Vodnik (1889) in pred že davno porušeno stavbo
liceja kaže hrbet vrvežu ljubljanske osrednje tržnice (prim. Globočnik
2019, 7‒23).9 Njegovo celopostavno podobo si je zamislil Alojz Gangl, ki
ga je v Ljubljanskem zvonu čez vse hvalil Josip Stritar (1896, 184‒185); li-
terarni kritik iz Velikih Lašč oziroma njim bližnje Podsmreke je v svojih
bogatih ekfrazah namreč prav rad zašel na polje likovnega, kar je v po-
glavju Besede in slike: zapiski iz 19. stoletja monografije Realizem, impre-
sionizem, postimpresionizem večplastno obravnaval Tomaž Brejc (2006,
12‒113). Stritar je Ganglu kot zgleden mecen celo naročil svojo portretno
busto in jo hranil na vidnem mestu v svoji delovni sobi v Aspangu, kot
izpričuje fotografija, objavljena v Stritarjevi biografiji (Pogačnik 1985,
135).
Le dva poletna meseca po odkritju Vodnikovega spomenika v začet-
ku junija so enajstega avgusta pred župnijsko cerkvijo v Velikih Laščah
odkrili spomenik Franu Levstiku (slika 1). »Udeležba národnih društev
in slovenskega razumništva iz vseh slovenskih mest, kakor tudi prep-
rostega národa iz bližnje okolice, bila je ogromna, vender se je izvršila
vsa slavnost v najlepšem redu,« se je v Ljubljanskem zvonu (»Listek« 1889,
569) spominjal anonimni avtor. Lokalni podobar Franc Jontez (Steska
2013) je oblikoval arhitektonski spomenik v obliki preprostega obeli-
ska, ki v likovnem pogledu ni mogel konkurirati Ganglovemu spome-
niškemu prvencu (prim. Čopič 2000, 35), tudi potem ne, ko so mu ob
9 Fotografije so dosegljive na spletu.
277
lahko naučimo, pravi, da ne velja prehitevati s postavljanjem obeležij. Na
Velikolaškem se je ta tradicija pričela presenetljivo smelo, saj je prvi od
velikih mož, Fran Levstik, dobil svoje obeležje komaj dve leti po smrti.
Od Alojza Gangla do Toneta Kralja:
kronološki oris postavitev javnih spomenikov na Velikolaškem
Na začetku razvojne poti slovenskega spomeniškega kiparstva samo-
zavestno stoji Valentin Vodnik (1889) in pred že davno porušeno stavbo
liceja kaže hrbet vrvežu ljubljanske osrednje tržnice (prim. Globočnik
2019, 7‒23).9 Njegovo celopostavno podobo si je zamislil Alojz Gangl, ki
ga je v Ljubljanskem zvonu čez vse hvalil Josip Stritar (1896, 184‒185); li-
terarni kritik iz Velikih Lašč oziroma njim bližnje Podsmreke je v svojih
bogatih ekfrazah namreč prav rad zašel na polje likovnega, kar je v po-
glavju Besede in slike: zapiski iz 19. stoletja monografije Realizem, impre-
sionizem, postimpresionizem večplastno obravnaval Tomaž Brejc (2006,
12‒113). Stritar je Ganglu kot zgleden mecen celo naročil svojo portretno
busto in jo hranil na vidnem mestu v svoji delovni sobi v Aspangu, kot
izpričuje fotografija, objavljena v Stritarjevi biografiji (Pogačnik 1985,
135).
Le dva poletna meseca po odkritju Vodnikovega spomenika v začet-
ku junija so enajstega avgusta pred župnijsko cerkvijo v Velikih Laščah
odkrili spomenik Franu Levstiku (slika 1). »Udeležba národnih društev
in slovenskega razumništva iz vseh slovenskih mest, kakor tudi prep-
rostega národa iz bližnje okolice, bila je ogromna, vender se je izvršila
vsa slavnost v najlepšem redu,« se je v Ljubljanskem zvonu (»Listek« 1889,
569) spominjal anonimni avtor. Lokalni podobar Franc Jontez (Steska
2013) je oblikoval arhitektonski spomenik v obliki preprostega obeli-
ska, ki v likovnem pogledu ni mogel konkurirati Ganglovemu spome-
niškemu prvencu (prim. Čopič 2000, 35), tudi potem ne, ko so mu ob
9 Fotografije so dosegljive na spletu.
277
