Page 68 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 68
razprave, študije, papers
Primož Trubar je bil zaradi verske svobodomiselnosti in vmešavanja v
pristojnosti deželne oblasti leta 1564 izgnan na Nemško in bil ob koncu
16. stoletja kot edini slovenski avtor uvrščen na listo tedanjih slavnih li-
terarnih in znanstvenih »zlikovcev« Index librorum prohibitorum v raz-
ličici papeža Klemena VII. (Globočnik 2020, 401).6 V nemilosti slovenske
javnosti je ostal vse do 20. stoletja, ko se je ob postavitvi prvega spome-
nika njemu v čast izkazalo, da je katoliški tabor sicer priznaval njegovo
literarno prvenstvo, a so v njem še vedno videli predvsem protestant-
skega reformatorja, pridigarja in odpadnika od katoliške vere (str. 410).
Fran Levstik si je nekaj stoletij kasneje z brezkompromisno držo prislu-
žil voščilo takratnega prvega moža Ljubljane »Pogine naj, pes!«7 Celo
očarljivi Josip Stritar, ki je na Dunaju veljal za izobraženca in svetovlja-
na par excellence, je brez blišča in velikih besed umrl v Rogaški Slatini.8
Odklonilni modus operandi se je nadaljeval z Jožetom Javorškom, ki je
bil obtožen protidržavnih aktivnosti. Očitno se nihče med temi razmi-
šljevalci ni uveljavil kot poeta laureatus svoje dobe, pa vendar se prav
njim zahvalimo za nastavke kulture, ki ji ne pravimo le velikolaška, am-
pak tudi slovenska. V isti sapi ustvarjalcem, ki izražajo podobno pio-
nirske zamisli v našem 21. stoletju, pogosto z brezdiskurzivno lahkostjo
mečemo polena pod noge in tega sploh ne opazimo. Kako je to mogoče?
V tej kratki predstavitvi lokalnih javnih spomenikov ne bomo raz-
rešili vprašanja o vselej prisotni nezmožnosti, da bi v megli konteksta
sodobnosti prepoznali bistveno. Pravo kvaliteto namreč vselej dodob-
ra obrusi in jo v procesu selektivne kulturne erozije izpostavi šele čas,
nekaj, čemur pravimo zgodovinska distanca. Nauk, ki se ga tu vendarle
Življenja spomenikov, ki so ga pripravili študentje in študentke umetnostne zgo-
dovine s predgovorom Beti Žerovc (2018).
6 Sporna je bila predvsem Cerkovna ordninga, knjiga o cerkvenem redu, s katero je
posegel v pristojnost deželnega kneza (prim. Javoršek 1986, 85‒91).
7 »Krepieren soll der Hund!« Vzklik je sčasoma postal prototip politične žaljivke in
hkrati simbol Levstikove kljubovalnosti. Z njim je Anton Slodnjak celo naslovil
svoj avtobiografski roman o Levstiku (1946).
8 Stritarjev osebnostni in ustvarjalni zaton je v njegovi biografiji povzel Jože
Pogačnik (1985, 17): »Krivulja Stritarjevega življenja je s tem dosegla svojo najnižjo
stopnjo, na kateri je bila edina rešitev le še ‒ smrt.«
276
Primož Trubar je bil zaradi verske svobodomiselnosti in vmešavanja v
pristojnosti deželne oblasti leta 1564 izgnan na Nemško in bil ob koncu
16. stoletja kot edini slovenski avtor uvrščen na listo tedanjih slavnih li-
terarnih in znanstvenih »zlikovcev« Index librorum prohibitorum v raz-
ličici papeža Klemena VII. (Globočnik 2020, 401).6 V nemilosti slovenske
javnosti je ostal vse do 20. stoletja, ko se je ob postavitvi prvega spome-
nika njemu v čast izkazalo, da je katoliški tabor sicer priznaval njegovo
literarno prvenstvo, a so v njem še vedno videli predvsem protestant-
skega reformatorja, pridigarja in odpadnika od katoliške vere (str. 410).
Fran Levstik si je nekaj stoletij kasneje z brezkompromisno držo prislu-
žil voščilo takratnega prvega moža Ljubljane »Pogine naj, pes!«7 Celo
očarljivi Josip Stritar, ki je na Dunaju veljal za izobraženca in svetovlja-
na par excellence, je brez blišča in velikih besed umrl v Rogaški Slatini.8
Odklonilni modus operandi se je nadaljeval z Jožetom Javorškom, ki je
bil obtožen protidržavnih aktivnosti. Očitno se nihče med temi razmi-
šljevalci ni uveljavil kot poeta laureatus svoje dobe, pa vendar se prav
njim zahvalimo za nastavke kulture, ki ji ne pravimo le velikolaška, am-
pak tudi slovenska. V isti sapi ustvarjalcem, ki izražajo podobno pio-
nirske zamisli v našem 21. stoletju, pogosto z brezdiskurzivno lahkostjo
mečemo polena pod noge in tega sploh ne opazimo. Kako je to mogoče?
V tej kratki predstavitvi lokalnih javnih spomenikov ne bomo raz-
rešili vprašanja o vselej prisotni nezmožnosti, da bi v megli konteksta
sodobnosti prepoznali bistveno. Pravo kvaliteto namreč vselej dodob-
ra obrusi in jo v procesu selektivne kulturne erozije izpostavi šele čas,
nekaj, čemur pravimo zgodovinska distanca. Nauk, ki se ga tu vendarle
Življenja spomenikov, ki so ga pripravili študentje in študentke umetnostne zgo-
dovine s predgovorom Beti Žerovc (2018).
6 Sporna je bila predvsem Cerkovna ordninga, knjiga o cerkvenem redu, s katero je
posegel v pristojnost deželnega kneza (prim. Javoršek 1986, 85‒91).
7 »Krepieren soll der Hund!« Vzklik je sčasoma postal prototip politične žaljivke in
hkrati simbol Levstikove kljubovalnosti. Z njim je Anton Slodnjak celo naslovil
svoj avtobiografski roman o Levstiku (1946).
8 Stritarjev osebnostni in ustvarjalni zaton je v njegovi biografiji povzel Jože
Pogačnik (1985, 17): »Krivulja Stritarjevega življenja je s tem dosegla svojo najnižjo
stopnjo, na kateri je bila edina rešitev le še ‒ smrt.«
276
