Page 67 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 67
marjana dolšina delač
jim okoljem niso prav radi identificirali, in domačim ljubiteljem.3 Kljub
ustvarjalni skromnosti lahko vendarle prepoznamo nekaj tiste želje in
gorečnosti, ki ju izpostavlja Trubar. Od 19. stoletja naprej se je na tem
sicer ruralnem, pretežno z majhnimi vasicami in zaselki prepredenem
območju med Ljubljano in Ribnico zasejal lep nabor javnih spomeni-
kov, ki poleg spomina na pomembne literarne osebnosti ponujajo tudi
prvovrstno estetsko doživetje.4 Ob sedemdeseti obletnici postavitve spo-
menika Primožu Trubarju na Rašici naj oris tradicije javnih spomeni-
kov na Velikolaškem spomni na pomen njihovih podob in sporočil, ki
s skoraj latentno prisotnostjo vplivajo na doživljanje naše preteklosti in
sooblikujejo našo sodobnost.
O vidiku zgodovinske distance
Javni spomeniki zaradi svoje formalne funkcije povzdigujejo tiste-
ga in tisto, ki znotraj prevladujočega družbenega trenda poosebljata po-
memben mejnik, dodano vrednost, presežek časa in okolja, v katerem
delujeta. Tudi vsi objekti s statusom javnega monumenta v velikolaškem
okolju ohranjajo spomin na posameznike, ki jih v skupnem konsenzu
priznavamo za izjemne, napredne in nedvomno zaslužne.5 A šele danes.
3 V zborniku Velike Lašče, ki ponuja prerez družbenega dogajanja sredi osemde-
setih let prejšnjega stoletja, je likovni umetnosti posvečen le kratek odstavek v
poglavju o družbenih dejavnostih: »Omeniti velja v zadnjih letih že tradicionalna
srečanja slovenskih slikarjev v velikolaški pokrajini in njim sledeče razstave slik
v Levstikovem domu [do odprtja Trubarjeve domačije, nato so se preselile v gale-
rijo Skedenj, op. p.]. Pobudnik srečanj je akademski slikar, domačin Jože Centa.«
(Petrič 1986, 76)
4 Starejše spomenike, posvečene velikolaškim literatom, omenja že Jože Javoršek
v zborniku Velike Lašče (1986, 84‒110) z objavljenimi črno-belimi fotografijami
Toneta Podržaja (86, 89, 93, 98, 106). Predvsem je zanimiva podoba spominske
plošče z reliefno upodobitvijo Josipa Stritarja v njegovi rojstni vasi Podsmreka av-
torja Franceta Goršeta (obravnavana v nadaljnjem besedilu) v svojem originalnem
kontekstu, torej še pred obnovo tipične kmečke hiše (106).
5 Več o širšem kontekstu javnih spomenikov na Slovenskem v Čopič 2000 ter v dveh
izdajah revije Acta historiae artis Slovenica (18/1 in 18/2). Zanimiv je tudi katalog
275
jim okoljem niso prav radi identificirali, in domačim ljubiteljem.3 Kljub
ustvarjalni skromnosti lahko vendarle prepoznamo nekaj tiste želje in
gorečnosti, ki ju izpostavlja Trubar. Od 19. stoletja naprej se je na tem
sicer ruralnem, pretežno z majhnimi vasicami in zaselki prepredenem
območju med Ljubljano in Ribnico zasejal lep nabor javnih spomeni-
kov, ki poleg spomina na pomembne literarne osebnosti ponujajo tudi
prvovrstno estetsko doživetje.4 Ob sedemdeseti obletnici postavitve spo-
menika Primožu Trubarju na Rašici naj oris tradicije javnih spomeni-
kov na Velikolaškem spomni na pomen njihovih podob in sporočil, ki
s skoraj latentno prisotnostjo vplivajo na doživljanje naše preteklosti in
sooblikujejo našo sodobnost.
O vidiku zgodovinske distance
Javni spomeniki zaradi svoje formalne funkcije povzdigujejo tiste-
ga in tisto, ki znotraj prevladujočega družbenega trenda poosebljata po-
memben mejnik, dodano vrednost, presežek časa in okolja, v katerem
delujeta. Tudi vsi objekti s statusom javnega monumenta v velikolaškem
okolju ohranjajo spomin na posameznike, ki jih v skupnem konsenzu
priznavamo za izjemne, napredne in nedvomno zaslužne.5 A šele danes.
3 V zborniku Velike Lašče, ki ponuja prerez družbenega dogajanja sredi osemde-
setih let prejšnjega stoletja, je likovni umetnosti posvečen le kratek odstavek v
poglavju o družbenih dejavnostih: »Omeniti velja v zadnjih letih že tradicionalna
srečanja slovenskih slikarjev v velikolaški pokrajini in njim sledeče razstave slik
v Levstikovem domu [do odprtja Trubarjeve domačije, nato so se preselile v gale-
rijo Skedenj, op. p.]. Pobudnik srečanj je akademski slikar, domačin Jože Centa.«
(Petrič 1986, 76)
4 Starejše spomenike, posvečene velikolaškim literatom, omenja že Jože Javoršek
v zborniku Velike Lašče (1986, 84‒110) z objavljenimi črno-belimi fotografijami
Toneta Podržaja (86, 89, 93, 98, 106). Predvsem je zanimiva podoba spominske
plošče z reliefno upodobitvijo Josipa Stritarja v njegovi rojstni vasi Podsmreka av-
torja Franceta Goršeta (obravnavana v nadaljnjem besedilu) v svojem originalnem
kontekstu, torej še pred obnovo tipične kmečke hiše (106).
5 Več o širšem kontekstu javnih spomenikov na Slovenskem v Čopič 2000 ter v dveh
izdajah revije Acta historiae artis Slovenica (18/1 in 18/2). Zanimiv je tudi katalog
275
