Page 167 - Petelin, Ana, in Helena Skočir. 2020. Ur. Raziskovanje za znanje, znanje za zdravje. Zbornik prispevkov z recenzijo. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 167
prava tjaša musar kumer, denis fatić, denish ivanov, uroš trstenjak, monika zadnikar
Poškodbe mišic so ena izmed največjih težav s katerimi se soočajo nogometaši
in predstavlja slabo tretjino vseh poškodb in četrtino poškodb, ki povzroči-
jo odsotnost iz nogometnih igrišč moških na profesionalnem nivoju. Ekipa
petindvajset igralcev lahko pričakuje petnajst poškodb mišic na sezono (Ek-
strand in sod., 2011), kar nam pove, da so poškodbe mišic res pogosta težava
nogometašev. Ekstrand in sodelavci (2011) so ugotovili, da je petina poškodb,
ki povzročijo daljšo odsotnost z igrišč ponovnih in ne novih poškodb mišic.
Pojavnost poškodb se s starostjo povečuje. Dve raziskavi, pri katerih so razisk-
ovali, kako učinek imata dve različni obliki vaj za krepitev moči in stabilizaci-
jo zadnje stegenske mišice vplivata na zmanjševanje poškodb zadnje steg-
enske mišice. Pri poškodbi zadnje stegenske mišice gre za najbolj pogosto
nekontaktno poškodbo v nogometu in zadnjih treh desetletjih je odstotek te
poškodbe in njenega ponavljanja zelo visok. Največkrat pride do poškodbe
ob koncu polčasov, ko pride do izraza utrujenost (Elerian in sod., 2019). Igral-
ca taka poškodba lahko umakne iz nogometnih igrišč tudi do devetdeset dni,
zato je FIFA (International football associaction) (Sadigursky in sod., 2017) uv�-
edla preventivni program, s pomočjo katerega bi zmanjševali poškodbe zad-
nje stegenske mišice z izvajanjem nordijske vaje, ki podaljšuje mišična vlakna,
kar pomaga pri zmanjševanju števila poškodb. Vaje omogočajo, da mišica os-
taja raztegljiva (Elerian in sod., 2019). Cilj raziskave je bilo ugotoviti, ali FIFA-in
preventivni program lahko zmanjšuje in preprečuje poškodbe zadnje stegen-
ske mišice, če bi se vaje izvajale tudi po treningu. Izkazalo se je, da je izvajanje
prevencijskega protokola učinkovita metoda pri zmanjševanju poškodb zad-
nje stegenske mišice s poudarkom, da ima največji učinek izvajanje vaj kom-
binirano pred treningom in po treningu (Elerian in sod., 2019). Van de Hoef
s sodelavci (2019) se je odločil, da naredi raziskavo, s katero bi s posebnim
program imenovanim BEP (bounding exercise program) poskušali dodatno
preprečevati poškodbe zadnje stegenske mišice z dodatnim pliometričnim
treningom, ki bi vplival na čas in amplitudo pri aktivaciji mišic. Dvaintrideset
ekip v ligi je razporedil v dve skupini, s tem da je kontrolna skupina izvajala
svoj običajen trening program, intervencijska skupina pa je poleg običajnega
programa izvajala še program BEP. Raziskava je pokazala, da ni velikih statis-
tičnih razlik pri preprečevanju poškodb pri uporabi BEP treninga v trenutni
obliki (Van de Hoef in sod., 2019). Askling je s sodelavci (2013) petinsedemde-
set nogometašev s poškodbo naključno razdelil med dva protokola. L - pro-
tokol je vseboval vaje za daljšanje mišičnih vlaken, C - protokol pa je vseboval
običajne vaje, ki niso imele poudarka na daljšanju mišičnih vlaken. Čas za vr-
nitev na nogometna igrišča za igralce v L - protokolu se je močno skrajšal, na
drugi strani za igralce v C - protokolu pa je bil za polovico daljši. L - protokol z
vajami za podaljševanje mišičnih vlaken je bil veliko bolj učinkovit od C - pro-
tokola, kjer ni bilo poudarka na teh vajah (Askling in sod., 2013).
165
Poškodbe mišic so ena izmed največjih težav s katerimi se soočajo nogometaši
in predstavlja slabo tretjino vseh poškodb in četrtino poškodb, ki povzroči-
jo odsotnost iz nogometnih igrišč moških na profesionalnem nivoju. Ekipa
petindvajset igralcev lahko pričakuje petnajst poškodb mišic na sezono (Ek-
strand in sod., 2011), kar nam pove, da so poškodbe mišic res pogosta težava
nogometašev. Ekstrand in sodelavci (2011) so ugotovili, da je petina poškodb,
ki povzročijo daljšo odsotnost z igrišč ponovnih in ne novih poškodb mišic.
Pojavnost poškodb se s starostjo povečuje. Dve raziskavi, pri katerih so razisk-
ovali, kako učinek imata dve različni obliki vaj za krepitev moči in stabilizaci-
jo zadnje stegenske mišice vplivata na zmanjševanje poškodb zadnje steg-
enske mišice. Pri poškodbi zadnje stegenske mišice gre za najbolj pogosto
nekontaktno poškodbo v nogometu in zadnjih treh desetletjih je odstotek te
poškodbe in njenega ponavljanja zelo visok. Največkrat pride do poškodbe
ob koncu polčasov, ko pride do izraza utrujenost (Elerian in sod., 2019). Igral-
ca taka poškodba lahko umakne iz nogometnih igrišč tudi do devetdeset dni,
zato je FIFA (International football associaction) (Sadigursky in sod., 2017) uv�-
edla preventivni program, s pomočjo katerega bi zmanjševali poškodbe zad-
nje stegenske mišice z izvajanjem nordijske vaje, ki podaljšuje mišična vlakna,
kar pomaga pri zmanjševanju števila poškodb. Vaje omogočajo, da mišica os-
taja raztegljiva (Elerian in sod., 2019). Cilj raziskave je bilo ugotoviti, ali FIFA-in
preventivni program lahko zmanjšuje in preprečuje poškodbe zadnje stegen-
ske mišice, če bi se vaje izvajale tudi po treningu. Izkazalo se je, da je izvajanje
prevencijskega protokola učinkovita metoda pri zmanjševanju poškodb zad-
nje stegenske mišice s poudarkom, da ima največji učinek izvajanje vaj kom-
binirano pred treningom in po treningu (Elerian in sod., 2019). Van de Hoef
s sodelavci (2019) se je odločil, da naredi raziskavo, s katero bi s posebnim
program imenovanim BEP (bounding exercise program) poskušali dodatno
preprečevati poškodbe zadnje stegenske mišice z dodatnim pliometričnim
treningom, ki bi vplival na čas in amplitudo pri aktivaciji mišic. Dvaintrideset
ekip v ligi je razporedil v dve skupini, s tem da je kontrolna skupina izvajala
svoj običajen trening program, intervencijska skupina pa je poleg običajnega
programa izvajala še program BEP. Raziskava je pokazala, da ni velikih statis-
tičnih razlik pri preprečevanju poškodb pri uporabi BEP treninga v trenutni
obliki (Van de Hoef in sod., 2019). Askling je s sodelavci (2013) petinsedemde-
set nogometašev s poškodbo naključno razdelil med dva protokola. L - pro-
tokol je vseboval vaje za daljšanje mišičnih vlaken, C - protokol pa je vseboval
običajne vaje, ki niso imele poudarka na daljšanju mišičnih vlaken. Čas za vr-
nitev na nogometna igrišča za igralce v L - protokolu se je močno skrajšal, na
drugi strani za igralce v C - protokolu pa je bil za polovico daljši. L - protokol z
vajami za podaljševanje mišičnih vlaken je bil veliko bolj učinkovit od C - pro-
tokola, kjer ni bilo poudarka na teh vajah (Askling in sod., 2013).
165
