Page 424 - Petelin, Ana, in Helena Skočir. 2020. Ur. Raziskovanje za znanje, znanje za zdravje. Zbornik prispevkov z recenzijo. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 424
iskovanje za znanje, znanje za zdravje Sloveniji 19,8 odstotni delež prebivalstva starejšega od 65 let (SURS, 2019).
Osebe z demenco imajo širok razpon simptomov, ki vključujejo kognitivne,
jezikovne in, funkcionalne okvare, ter kažejo specifične vedenjske težave.
Svet doživljajo na senzorični ravni, z zmanjšano sposobnostjo povezovanja
čutnih izkušenj in razumevanjem kontekstov (Sanchez in sod., 2016a). V stra-
tegiji obvladovanja demence v Sloveniji do leta 2020 ( Ministrstvo za zdrav-
je Republike Slovenije, 2016) je zapisano, da bolezen ne prizadene le osebe z
demenco, ampak tudi vse bližnje, ki skrbijo za obolelega. Kogoj (2011) govo-
ri o več fazah pri napredovanju demence. Za začetne znake navaja, da so po-
dobni, kot da gre za telesne ali katere druge duševne bolezni, npr. depresijo.
V napredovanju bolezni se težave s spominom poslabšujejo, vedno več moči
in časa potrebujejo za opravljanje nalog oz. aktivnosti. Z napredovanjem bo-
lezni se pojavljajo tudi izbruhi jeze, ki so običajno posledica stiske v vsakda-
njem življenju pri osebi z demenco. V pozni fazi demence se lahko pojavi tudi
čustvena inkontinenca, skrajna oblika čustvene labilnosti. V končnem sta-
diju demence ni več spominskih sposobnosti, tudi dolgoročnega spomina,
ne prepoznajo svojcev ali jih zamenjujejo. Ljubič in Štemberger Kolnik (2017)
ugotavljata, da je v tujini poleg farmakološkega zdravljenja poudarek na ak-
tivnostih, ki so načrtovane za spodbujanje in ohranjanje kognitivnih sposob-
nosti in, zmanjševanje nezaželenih vedenjskih motenj, ter velik poudarek je
na vplivu na kakovost življenja oseb z demenco. Sanchez in sodelavci (2016b)
govorijo o tem, da ima farmakološko zdravljenje, ki obravnava simptome de-
mence, le zmerno učinkovitost in opazna tveganja, zlasti pri osebah z napre-
dovalo demenco. Zato so bile pri zdravljenju kot prva izbira priporočene ne-
farmakološke intervencije. V zadnjih letih se je število dokazov, ki podpirajo
učinkovitost nefarmakoloških pristopov, povečalo. Večina študij se je osre-
dotočila na blago do zmerno stopnjo demence, saj se osebe s hudo stopnjo
demence ne odzivajo na zdravljenje enako kot osebe v zgodnji fazi demen-
ce. Zato je treba raziskati še stopnjo specifične učinkovitosti nefarmakološke
terapije za osebe s hudo ali zelo hudo stopnjo demence. Mileski s sodelavci
(2018) ugotavlja, da se oblika pristopa pri dolgotrajni oskrbi odmika od bio-
medicinskega modela oskrbe, uveljavlja se holistični način oskrbe. Znanje in
razumevanje življenjske zgodbe osebe z demenco pomembno prispevata k
optimalni oskrbi in zadovoljstvu. Leta 1963 je Robert Butler predstavil stimu-
lacijo spomina v obliki terapije spominov, kot pomoč pri procesu življenjskih
dogodkov in pripravo na smrt z dodatnimi koristmi za duševno in psihoso-
cialno blaginjo. Pri osebah z demenco je Butler osvetlil korist uporabe teh
zgodb za razumevanje in obvladovanje vedenjskih manifestacij. Izboljšanje
kakovosti življenja oseb z demenco lahko pripomore tudi k ohranjanju po-
zitivnega okolja in je najboljši pristop za izvajanje terapije te vrste po indivi-
dualni metodi, potreben je osebni pristop. Elfrink s sodelavci (2017) ocenju-
je, da na Nizozemskem dve tretjini oseb z demenco živita doma, pričakuje pa
se povečanje števila oseb z demenco zaradi staranja prebivalstva. Raziskava
je pokazala, da lahko spominjanje in preživljanje časa ob dragocenih osebnih
spominih ustvarita občutke zadovoljstva, domačnosti in zaupanja. Osebni
spomini pripadajo sistemu avtobiografskega spomina, to je del spomina, ki
422
Osebe z demenco imajo širok razpon simptomov, ki vključujejo kognitivne,
jezikovne in, funkcionalne okvare, ter kažejo specifične vedenjske težave.
Svet doživljajo na senzorični ravni, z zmanjšano sposobnostjo povezovanja
čutnih izkušenj in razumevanjem kontekstov (Sanchez in sod., 2016a). V stra-
tegiji obvladovanja demence v Sloveniji do leta 2020 ( Ministrstvo za zdrav-
je Republike Slovenije, 2016) je zapisano, da bolezen ne prizadene le osebe z
demenco, ampak tudi vse bližnje, ki skrbijo za obolelega. Kogoj (2011) govo-
ri o več fazah pri napredovanju demence. Za začetne znake navaja, da so po-
dobni, kot da gre za telesne ali katere druge duševne bolezni, npr. depresijo.
V napredovanju bolezni se težave s spominom poslabšujejo, vedno več moči
in časa potrebujejo za opravljanje nalog oz. aktivnosti. Z napredovanjem bo-
lezni se pojavljajo tudi izbruhi jeze, ki so običajno posledica stiske v vsakda-
njem življenju pri osebi z demenco. V pozni fazi demence se lahko pojavi tudi
čustvena inkontinenca, skrajna oblika čustvene labilnosti. V končnem sta-
diju demence ni več spominskih sposobnosti, tudi dolgoročnega spomina,
ne prepoznajo svojcev ali jih zamenjujejo. Ljubič in Štemberger Kolnik (2017)
ugotavljata, da je v tujini poleg farmakološkega zdravljenja poudarek na ak-
tivnostih, ki so načrtovane za spodbujanje in ohranjanje kognitivnih sposob-
nosti in, zmanjševanje nezaželenih vedenjskih motenj, ter velik poudarek je
na vplivu na kakovost življenja oseb z demenco. Sanchez in sodelavci (2016b)
govorijo o tem, da ima farmakološko zdravljenje, ki obravnava simptome de-
mence, le zmerno učinkovitost in opazna tveganja, zlasti pri osebah z napre-
dovalo demenco. Zato so bile pri zdravljenju kot prva izbira priporočene ne-
farmakološke intervencije. V zadnjih letih se je število dokazov, ki podpirajo
učinkovitost nefarmakoloških pristopov, povečalo. Večina študij se je osre-
dotočila na blago do zmerno stopnjo demence, saj se osebe s hudo stopnjo
demence ne odzivajo na zdravljenje enako kot osebe v zgodnji fazi demen-
ce. Zato je treba raziskati še stopnjo specifične učinkovitosti nefarmakološke
terapije za osebe s hudo ali zelo hudo stopnjo demence. Mileski s sodelavci
(2018) ugotavlja, da se oblika pristopa pri dolgotrajni oskrbi odmika od bio-
medicinskega modela oskrbe, uveljavlja se holistični način oskrbe. Znanje in
razumevanje življenjske zgodbe osebe z demenco pomembno prispevata k
optimalni oskrbi in zadovoljstvu. Leta 1963 je Robert Butler predstavil stimu-
lacijo spomina v obliki terapije spominov, kot pomoč pri procesu življenjskih
dogodkov in pripravo na smrt z dodatnimi koristmi za duševno in psihoso-
cialno blaginjo. Pri osebah z demenco je Butler osvetlil korist uporabe teh
zgodb za razumevanje in obvladovanje vedenjskih manifestacij. Izboljšanje
kakovosti življenja oseb z demenco lahko pripomore tudi k ohranjanju po-
zitivnega okolja in je najboljši pristop za izvajanje terapije te vrste po indivi-
dualni metodi, potreben je osebni pristop. Elfrink s sodelavci (2017) ocenju-
je, da na Nizozemskem dve tretjini oseb z demenco živita doma, pričakuje pa
se povečanje števila oseb z demenco zaradi staranja prebivalstva. Raziskava
je pokazala, da lahko spominjanje in preživljanje časa ob dragocenih osebnih
spominih ustvarita občutke zadovoljstva, domačnosti in zaupanja. Osebni
spomini pripadajo sistemu avtobiografskega spomina, to je del spomina, ki
422
