Page 419 - Petelin, Ana, in Helena Skočir. 2020. Ur. Raziskovanje za znanje, znanje za zdravje. Zbornik prispevkov z recenzijo. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 419
ravljivo bolnega, je bilo možnih več odgovorov. Vseh odgovorov je bi- dijana glavaš, darja plank
lo 153 (100 %). 47 odgovorov (30,7 %) se je nanašalo na to, da se anketirani
izvajalci zdravstvene nege in oskrbe pogovorijo s sodelavcem. 32 odgovo-
rov (20,9 %) se je nanašalo na to, da se anketirani izvajalci zdravstvene nege
in oskrbe pogovorijo s svojim nadrejenim. 32 odgovorov (20,9 %) se je nana-
šalo na to, da anketirani izvajalci zdravstvene nege in oskrbe gredo v naravo.
Preostali odgovori so bili v manjšini.
Razprava
Na podlagi analize anket in pregleda strokovne literature smo odgovorili na
zastavljena raziskovalna vprašanja.
Koliko izvajalci zdravstvene nege in oskrbe poznajo posebnosti komuniciranja s
svojci neozdravljivo bolnih?
Ugotovili smo, da svoje znanje ocenjujejo kot zelo dobro. Podobne rezultate
navaja tudi Sluga (2013), in sicer da je kljub visoki samooceni znanja in oceni,
da je neverbalna komunikacija zelo pomembna, lastno znanje izvajalcev
zdravstvene nege in oskrbe precenjeno, neverbalna komunikacija pa ni pre-
poznana. Zanimalo nas je, kako bi izvajalci zdravstvene nege in oskrbe odre-
agirali na željo pacienta, da ga po smrti svojci uredijo in oblečejo v njegova
oblačila. Velika večina bi željo pacienta spoštovala navkljub utečenim post-
opkom ustanove, v kateri delajo.
Primeri iz prakse kažejo, da včasih svojci ne želijo povedati pacientu za njego-
vo neozdravljivo bolezen, kar opisujeta Damiš in Uratarič (2016). Zanimalo
nas je, kako bi v takem primeru ravnali izvajalci zdravstvene nege in oskrbe.
Večinoma bi spoštovali željo svojcev, a so opozorili, da sporočanje diagnoze
pacientu ni njihova kompetenca. Izvajalci zdravstvene nege in oskrbe so v
takšnih primerih velikokrat v precepu, saj so dolžni biti do pacienta iskreni
in odkriti, hkrati pa razumejo skrb svojca. Sklepamo, da je opozorilo o kom-
petenci sporočanja diagnoze do neke mere prelaganje odgovornosti, da se
izognejo tej dilemi. Ob koncu življenja moramo ukrepati v smeri pacientove-
ga dobrega počutja ter upoštevanja njegovih želj ter želj svojcev (Pahole Go-
ličnik in Ebert Moltara, 2014). V sklopu tega smo ugotavljali, kako bi izvajal-
ci zdravstvene nege in oskrbe ukrepali, če bi svojec želel preživeti noč ob
umirajočem pacientu. Skoraj vsi bi mu željo izpolnili, a sklepamo, da so rezu-
ltati v tako veliki meri pozitivni, ker je v ustanovi, kjer se je izvajala ta anketa,
to del stalne prakse.
S katerimi težavami in stiskami se izvajalci zdravstvene nege in oskrbe srečujejo
pri komuniciranju s svojci neozdravljivo bolnih?
Ugotavljali smo, s katerimi težavami se izvajalci zdravstvene nege in oskrbe
srečujejo pri komuniciranju s svojci pacienta z neozdravljivo boleznijo. Naj-
večkrat jim primanjkuje časa, kar sta ugotovila tudi Bandelj in Kaučič (2014)
417
lo 153 (100 %). 47 odgovorov (30,7 %) se je nanašalo na to, da se anketirani
izvajalci zdravstvene nege in oskrbe pogovorijo s sodelavcem. 32 odgovo-
rov (20,9 %) se je nanašalo na to, da se anketirani izvajalci zdravstvene nege
in oskrbe pogovorijo s svojim nadrejenim. 32 odgovorov (20,9 %) se je nana-
šalo na to, da anketirani izvajalci zdravstvene nege in oskrbe gredo v naravo.
Preostali odgovori so bili v manjšini.
Razprava
Na podlagi analize anket in pregleda strokovne literature smo odgovorili na
zastavljena raziskovalna vprašanja.
Koliko izvajalci zdravstvene nege in oskrbe poznajo posebnosti komuniciranja s
svojci neozdravljivo bolnih?
Ugotovili smo, da svoje znanje ocenjujejo kot zelo dobro. Podobne rezultate
navaja tudi Sluga (2013), in sicer da je kljub visoki samooceni znanja in oceni,
da je neverbalna komunikacija zelo pomembna, lastno znanje izvajalcev
zdravstvene nege in oskrbe precenjeno, neverbalna komunikacija pa ni pre-
poznana. Zanimalo nas je, kako bi izvajalci zdravstvene nege in oskrbe odre-
agirali na željo pacienta, da ga po smrti svojci uredijo in oblečejo v njegova
oblačila. Velika večina bi željo pacienta spoštovala navkljub utečenim post-
opkom ustanove, v kateri delajo.
Primeri iz prakse kažejo, da včasih svojci ne želijo povedati pacientu za njego-
vo neozdravljivo bolezen, kar opisujeta Damiš in Uratarič (2016). Zanimalo
nas je, kako bi v takem primeru ravnali izvajalci zdravstvene nege in oskrbe.
Večinoma bi spoštovali željo svojcev, a so opozorili, da sporočanje diagnoze
pacientu ni njihova kompetenca. Izvajalci zdravstvene nege in oskrbe so v
takšnih primerih velikokrat v precepu, saj so dolžni biti do pacienta iskreni
in odkriti, hkrati pa razumejo skrb svojca. Sklepamo, da je opozorilo o kom-
petenci sporočanja diagnoze do neke mere prelaganje odgovornosti, da se
izognejo tej dilemi. Ob koncu življenja moramo ukrepati v smeri pacientove-
ga dobrega počutja ter upoštevanja njegovih želj ter želj svojcev (Pahole Go-
ličnik in Ebert Moltara, 2014). V sklopu tega smo ugotavljali, kako bi izvajal-
ci zdravstvene nege in oskrbe ukrepali, če bi svojec želel preživeti noč ob
umirajočem pacientu. Skoraj vsi bi mu željo izpolnili, a sklepamo, da so rezu-
ltati v tako veliki meri pozitivni, ker je v ustanovi, kjer se je izvajala ta anketa,
to del stalne prakse.
S katerimi težavami in stiskami se izvajalci zdravstvene nege in oskrbe srečujejo
pri komuniciranju s svojci neozdravljivo bolnih?
Ugotavljali smo, s katerimi težavami se izvajalci zdravstvene nege in oskrbe
srečujejo pri komuniciranju s svojci pacienta z neozdravljivo boleznijo. Naj-
večkrat jim primanjkuje časa, kar sta ugotovila tudi Bandelj in Kaučič (2014)
417
