Page 420 - Petelin, Ana, in Helena Skočir. 2020. Ur. Raziskovanje za znanje, znanje za zdravje. Zbornik prispevkov z recenzijo. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 420
iskovanje za znanje, znanje za zdravje v svoji raziskavi. Izvajalci zdravstvene nege in oskrbe so bolj izpostavili tudi
pritisk svojcev glede takojšnih rešitev, kar je pokazala tudi raziskava, ki sta jo
izvedli Simoničeva in Peterneljeva (2011), ter neprimeren prostor. V raziskavi
smo pozornost namenili proučevanju občutkov izvajalcev zdravstvene nege
in oskrbe pri komuniciranju s svojci pacientov. Največkrat so odgovorili, da jih
ni strah, kar lahko primerjamo z raziskavo, ki jo je izvedla Sluga (2013) na po-
dročju občutkov izvajalcev zdravstvene nege in oskrbe pri stiku z umirajočimi
pacienti. A zanimivo je, da je skoraj toliko izvajalcev zdravstvene nege in oskr-
be izbralo strah pred obvladovanjem reakcije svojcev, malo manj pa, da so
suvereni. To lahko interpretiramo tako, kot da se zavedajo situacije in dobro
poznajo postopek, a strah se pojavi, ker izvajalci zdravstvene nege in oskrbe
opažajo, da je komuniciranje s svojci pacienta težje kot s samim pacientom,
kar je izpostavila tudi Lundrova 2016).
Kako izvajalci zdravstvene nege in oskrbe premagujejo težave in stiske, s
katerimi se srečujejo pri komuniciranju s svojci neozdravljivo bolnih?
Izvajalci zdravstvene nege pri delu s pacienti in svojci ter doživljanju smrti
občutijo več vrst naporov, ki povzročajo stres (Slak, 2016). Zanimalo nas je,
kako izvajalci zdravstvene nege in oskrbe premagujejo stiske in težave, s kat-
erimi se spopadajo ob komuniciranju s svojci pacientov. Večina se pogovori s
sodelavcem ali svojim nadrejenim ali se sprehodijo v naravi. Rezultati v prim-
erljivi raziskavi, ki sta jo izvedla Bandelj in Kaučič (2014), kažejo na izbiro pre-
magovanja stisk s pogovorom s sodelavci in nadrejenimi, del pa s športnimi
aktivnostmi.
Zaključek
Umiranje je proces, o katerem se običajno ljudje težko pogovarjamo. Za kak-
ovostno izvajanje paliativne oskrbe pacienta je nujno potrebno komuniciran-
je med vsemi deležniki procesa, tako pacientom kot njegovimi svojci. Izvajalci
zdravstvene nege in oskrbe si s svojci pacienta s komuniciranjem izmenjuje-
jo podatke, tako verbalno kot neverbalno, in s tem tvorijo odnos. Komuni-
ciranje s svojci pacienta z neozdravljivo boleznijo je lahko stresno za izva-
jalce zdravstvene nege in oskrbe, še posebej če so reakcije svojcev drugačne,
kot bi izvajalci pričakovali ob vsej podpori in pomoči, ki so jo vložili v komu-
nikacijski odnos s svojci. Izvajalce zdravstvene nege in oskrbe je lahko tudi
strah komuniciranja s svojci pacientov, predvsem zaradi neznanja o paliativni
negi in oskrbi, o samem procesu umiranja ter slabih veščin komuniciranja.
Da bi premagali strahove in stres, se ga morajo najprej zavedati in pokaza-
ti željo po odpravi le-tega. Pomembno je, da o tem odkrito spregovorijo in
se ne sramujejo ali skrivajo za tem, saj to posledično vodi do izgorevanja, tes-
nobe, stresa in trpljenja. Menimo, da bi bilo nujno veliko pozornosti nameniti
izobraževanju izvajalcev zdravstvene nege in oskrbe, ki komunicirajo s težko
bolnimi, umirajočimi in njihovimi svojci. Razmisliti je treba, kako zagotoviti
izvajalcem zdravstvene nege in oskrbe dovolj časa za pogovore s svojci, da
418
pritisk svojcev glede takojšnih rešitev, kar je pokazala tudi raziskava, ki sta jo
izvedli Simoničeva in Peterneljeva (2011), ter neprimeren prostor. V raziskavi
smo pozornost namenili proučevanju občutkov izvajalcev zdravstvene nege
in oskrbe pri komuniciranju s svojci pacientov. Največkrat so odgovorili, da jih
ni strah, kar lahko primerjamo z raziskavo, ki jo je izvedla Sluga (2013) na po-
dročju občutkov izvajalcev zdravstvene nege in oskrbe pri stiku z umirajočimi
pacienti. A zanimivo je, da je skoraj toliko izvajalcev zdravstvene nege in oskr-
be izbralo strah pred obvladovanjem reakcije svojcev, malo manj pa, da so
suvereni. To lahko interpretiramo tako, kot da se zavedajo situacije in dobro
poznajo postopek, a strah se pojavi, ker izvajalci zdravstvene nege in oskrbe
opažajo, da je komuniciranje s svojci pacienta težje kot s samim pacientom,
kar je izpostavila tudi Lundrova 2016).
Kako izvajalci zdravstvene nege in oskrbe premagujejo težave in stiske, s
katerimi se srečujejo pri komuniciranju s svojci neozdravljivo bolnih?
Izvajalci zdravstvene nege pri delu s pacienti in svojci ter doživljanju smrti
občutijo več vrst naporov, ki povzročajo stres (Slak, 2016). Zanimalo nas je,
kako izvajalci zdravstvene nege in oskrbe premagujejo stiske in težave, s kat-
erimi se spopadajo ob komuniciranju s svojci pacientov. Večina se pogovori s
sodelavcem ali svojim nadrejenim ali se sprehodijo v naravi. Rezultati v prim-
erljivi raziskavi, ki sta jo izvedla Bandelj in Kaučič (2014), kažejo na izbiro pre-
magovanja stisk s pogovorom s sodelavci in nadrejenimi, del pa s športnimi
aktivnostmi.
Zaključek
Umiranje je proces, o katerem se običajno ljudje težko pogovarjamo. Za kak-
ovostno izvajanje paliativne oskrbe pacienta je nujno potrebno komuniciran-
je med vsemi deležniki procesa, tako pacientom kot njegovimi svojci. Izvajalci
zdravstvene nege in oskrbe si s svojci pacienta s komuniciranjem izmenjuje-
jo podatke, tako verbalno kot neverbalno, in s tem tvorijo odnos. Komuni-
ciranje s svojci pacienta z neozdravljivo boleznijo je lahko stresno za izva-
jalce zdravstvene nege in oskrbe, še posebej če so reakcije svojcev drugačne,
kot bi izvajalci pričakovali ob vsej podpori in pomoči, ki so jo vložili v komu-
nikacijski odnos s svojci. Izvajalce zdravstvene nege in oskrbe je lahko tudi
strah komuniciranja s svojci pacientov, predvsem zaradi neznanja o paliativni
negi in oskrbi, o samem procesu umiranja ter slabih veščin komuniciranja.
Da bi premagali strahove in stres, se ga morajo najprej zavedati in pokaza-
ti željo po odpravi le-tega. Pomembno je, da o tem odkrito spregovorijo in
se ne sramujejo ali skrivajo za tem, saj to posledično vodi do izgorevanja, tes-
nobe, stresa in trpljenja. Menimo, da bi bilo nujno veliko pozornosti nameniti
izobraževanju izvajalcev zdravstvene nege in oskrbe, ki komunicirajo s težko
bolnimi, umirajočimi in njihovimi svojci. Razmisliti je treba, kako zagotoviti
izvajalcem zdravstvene nege in oskrbe dovolj časa za pogovore s svojci, da
418
