Page 21 - Vinkler, Jonatan. 2020. Izpod krivoverskega peresa: slovenska književnost 16. stoletja in njen evropski kontekst. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 21
kladivom zgodovine in nakovalom zgodovinopisja: tekstna življenja martina luthr a
de Marchia, 1391–1476) tako v svojem Dialogu proti fratičelom zapiše:
»Omnis hereticus superbus est.« (Grundmann 1927, 94)
Poleg omenjenega sestoji tradicionalni imaginarij krivovercev še iz
drugih jim očitanih nedobrih lastnosti, ki da pri teh Zlodejevih pomaga-
čih nastopajo skupaj, kot nedeljiva zel, pravcato drevo zla (arbor vitiorum),
na kateri vsa posamezna hudobna ravnanja oziroma lastnosti posamezni-
ka koreninijo v napuhu.
Arbor vitiorum predstavi Hugo Svetoviktorski v svojem spisu De fruc
tibus carnis et spiritus (MPL 176, 999, 1007), verske odpadnike pa naj bi še
posebej označevala vana gloria (iskanje prazne slave). Ta da je obligatno
v družbi s hypocrisis (hinavščina), ki se ji kajpak obvezno pridata inobe-
dientia (nepokorščina) in novitatum presumptio (stremljenje po novem).
Slednje pa da kot po pravilu spremljajo arrogantia (aroganca), jactantia
(ponos), pertinatia (svojeglavost) in celo loquacitas (blebetavost).
Če je priročno, se v zvezi s heretiki konstruira tudi tekstni svet, ki da
izpričuje neizobraženost in bogat nabor »mesenih pregreh« (npr. katarov in
valdežanov, Molnár 1991, 91–105). Ta slednjim po pravilu pripisana razvrat-
nost je bila ob javnem razglasu heretika ljudem ljudske kulture tudi edina
razumljiva semantika, v splošnem pa gre za konstrukcijo imaginarija hu-
dobne rastline turpitudo (sprevrženost, torej nepravost)3 z njenimi vejami
in vejicami, kot so bile upovedene npr. pri Hugu Svetoviktorskem in skozi
srednji vek tudi neredko likovno upodobljene – kot drevo zla.
Ugotovitev slednjega pri posamezniku posvetni oblasti, ki se je v sred
njem in zgodnjem novem veku razumevala kot pozemski eksekutor pra-
vičnosti Vsevišnjega, služi kot »lahka konjenica« pri pripravi na izvršitev
justifikacije, ki je želela biti znotraj idearija Božje države pravična ali se je
morala taka vsaj zdeti. Tako »posvetna roka« ne more kar tako kaznova-
ti poštenjaka. Zaslužena kazen da lahko zadene le nepopravljivo moralno
sprevrženega, in torej zavrženega. Zato ga je bilo treba kot tistega, ki je po-
kvarjen onstran možnosti poprave, najprej besed(il)no konstruirati in re-
3 Tekstna konstrukcija vrline ali njenega protipola, pokvarjenosti (vitium), ima od gr-
ške antike mesto v retoričnih priročnikih (prim. Aristotel, Retorika 1366b), v sodob-
ni zahodni družbi prihaja v razvid vsaj dvoja raba istega imaginarija: konstrukcija
antietosa za namene tožilstva v anglosaškem pravnem sistemu, npr. pred ameriškimi
sodišči, in »umor osebnosti« kot taktično orodje za prerivanje na politični in druž-
beni šahovnici, kjer akterjem iz ozadja ponavadi bolj ali manj spretno sekundira t.
i. »neodvisna sedma sila«. Zlasti njen del zlatenične barve, ki je dobil s svetovnim
spleto m doslej nepredstavljiv zagon, mestoma pa že kar delirično hrabrost za brez-
vestno tacanje po dostojanstvu dotičnih.
21
de Marchia, 1391–1476) tako v svojem Dialogu proti fratičelom zapiše:
»Omnis hereticus superbus est.« (Grundmann 1927, 94)
Poleg omenjenega sestoji tradicionalni imaginarij krivovercev še iz
drugih jim očitanih nedobrih lastnosti, ki da pri teh Zlodejevih pomaga-
čih nastopajo skupaj, kot nedeljiva zel, pravcato drevo zla (arbor vitiorum),
na kateri vsa posamezna hudobna ravnanja oziroma lastnosti posamezni-
ka koreninijo v napuhu.
Arbor vitiorum predstavi Hugo Svetoviktorski v svojem spisu De fruc
tibus carnis et spiritus (MPL 176, 999, 1007), verske odpadnike pa naj bi še
posebej označevala vana gloria (iskanje prazne slave). Ta da je obligatno
v družbi s hypocrisis (hinavščina), ki se ji kajpak obvezno pridata inobe-
dientia (nepokorščina) in novitatum presumptio (stremljenje po novem).
Slednje pa da kot po pravilu spremljajo arrogantia (aroganca), jactantia
(ponos), pertinatia (svojeglavost) in celo loquacitas (blebetavost).
Če je priročno, se v zvezi s heretiki konstruira tudi tekstni svet, ki da
izpričuje neizobraženost in bogat nabor »mesenih pregreh« (npr. katarov in
valdežanov, Molnár 1991, 91–105). Ta slednjim po pravilu pripisana razvrat-
nost je bila ob javnem razglasu heretika ljudem ljudske kulture tudi edina
razumljiva semantika, v splošnem pa gre za konstrukcijo imaginarija hu-
dobne rastline turpitudo (sprevrženost, torej nepravost)3 z njenimi vejami
in vejicami, kot so bile upovedene npr. pri Hugu Svetoviktorskem in skozi
srednji vek tudi neredko likovno upodobljene – kot drevo zla.
Ugotovitev slednjega pri posamezniku posvetni oblasti, ki se je v sred
njem in zgodnjem novem veku razumevala kot pozemski eksekutor pra-
vičnosti Vsevišnjega, služi kot »lahka konjenica« pri pripravi na izvršitev
justifikacije, ki je želela biti znotraj idearija Božje države pravična ali se je
morala taka vsaj zdeti. Tako »posvetna roka« ne more kar tako kaznova-
ti poštenjaka. Zaslužena kazen da lahko zadene le nepopravljivo moralno
sprevrženega, in torej zavrženega. Zato ga je bilo treba kot tistega, ki je po-
kvarjen onstran možnosti poprave, najprej besed(il)no konstruirati in re-
3 Tekstna konstrukcija vrline ali njenega protipola, pokvarjenosti (vitium), ima od gr-
ške antike mesto v retoričnih priročnikih (prim. Aristotel, Retorika 1366b), v sodob-
ni zahodni družbi prihaja v razvid vsaj dvoja raba istega imaginarija: konstrukcija
antietosa za namene tožilstva v anglosaškem pravnem sistemu, npr. pred ameriškimi
sodišči, in »umor osebnosti« kot taktično orodje za prerivanje na politični in druž-
beni šahovnici, kjer akterjem iz ozadja ponavadi bolj ali manj spretno sekundira t.
i. »neodvisna sedma sila«. Zlasti njen del zlatenične barve, ki je dobil s svetovnim
spleto m doslej nepredstavljiv zagon, mestoma pa že kar delirično hrabrost za brez-
vestno tacanje po dostojanstvu dotičnih.
21
