Page 18 - Vinkler, Jonatan. 2020. Izpod krivoverskega peresa: slovenska književnost 16. stoletja in njen evropski kontekst. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 18
izpod krivoverskega peresa
arhije rimske cerkve so tako sčasoma pridobili status neposrednega razo-
detja Božje volje, torej privilegij brezprizivne in absolutne veljavnosti. Vsak
dvom o njihovi prav(ič)nosti in rešnji moči je (ob)veljal za greh, vsak misel-
ni odmik o njih za herezijo, krivoverstvo, in vsaka izrazito individualna de-
lovanjska pot za punt. In torej za državni zločin.
V Luthrovi domovini so tako cesarji Svetega rimskega cesarstva od
Friderika II. (1194–1250) naprej praktično brez izjeme neujemanje med po-
sameznikom in Rimsko cerkvijo zastran vprašanj vere šteli v škodo slednje-
ga – ne le za herezijo, temveč za naglavni posamičnikov prestopek – in ga
tako pravno ter kazensko tudi obravnavali.
Šestnajsto stoletje je bilo na ravni idearijev in imaginarijev vere pre-
težno še vedno dedič »dobe vere«, srednjega veka (Le Goff, Schmitt ibid.,
867–875). Zato je bil religijski spoznavni okvir tudi v stoletju reformacij(e)
najcelovitejši opomenjevalni in interpretativni »algoritem«, ki ga je evrop-
ska kultura tedaj poznala. Kajti vera je tedanjemu sleherniku brez preos-
tanka razjasnjevala totaliteto – vse od tod onstran, od včerajšnjosti v več-
nost in celo tisto, kar si je mogel posameznik (zgolj za)m isliti »spe ali bde«
–, človek pa se je dojemal kot ne nujno nepomemben delovalnik ob miljni-
kih odrešenjske zgodovine. Le-ta je bila razumljena kot zmagoviti pohod
duše in družbe od prvotnega greha in padca (Adama in Eve v Edenu) ter
izgubljenega raja preko poslednje sodbe k ponovno pridobljenemu paradi-
žu v nebesih.
Toda neobhodni »robni pogoji« takega pogleda na bivanje so zavest o
razodeti resnici, njena dogmatična artikulacija – slednjo je do Luthra pred-
stavljala izključno uradna in s strani papeža ter koncilov aprobirana teolo-
gija Rimske cerkve – in predpostavka o njeni transcendentalnosti, in tako
vsezavezujočnosti. To je pomenilo, da je bila živeta pluralnost pogledov na
področje verskega praktično nemisljiva. Za evropskega človeka do Luthra
je bil z izjemo Češkega kraljestva, kjer baselski oziroma jihlavski kompak-
tati 1436. pravno sankcionirajo ravno »nagodbo« Rimske cerkve s heretič-
nimi husiti (Vinkler 2021, 67–72), lahko nekdo samo katoliško pravoveren
ali krivoveren ali neveren, celo hudoveren1 ... Ne pa drugoveren ali druga-
če veren.
Predlutrovske »zdrse« v praktične poskuse verskega in/ali družbene-
ga reformiranja je Rimska cerkev naslavljala z asimiliranj em krotkih in do-
volj »poučljivih«, prilagodljivih, konformnih ali, občasno, pragmatičnih ter
z eliminiranjem po njeni presoji pretirano odločnih poglavitnih predstav-
1 Etimologijo tega priimka glej v Bezlaj 2003, 573.
18
arhije rimske cerkve so tako sčasoma pridobili status neposrednega razo-
detja Božje volje, torej privilegij brezprizivne in absolutne veljavnosti. Vsak
dvom o njihovi prav(ič)nosti in rešnji moči je (ob)veljal za greh, vsak misel-
ni odmik o njih za herezijo, krivoverstvo, in vsaka izrazito individualna de-
lovanjska pot za punt. In torej za državni zločin.
V Luthrovi domovini so tako cesarji Svetega rimskega cesarstva od
Friderika II. (1194–1250) naprej praktično brez izjeme neujemanje med po-
sameznikom in Rimsko cerkvijo zastran vprašanj vere šteli v škodo slednje-
ga – ne le za herezijo, temveč za naglavni posamičnikov prestopek – in ga
tako pravno ter kazensko tudi obravnavali.
Šestnajsto stoletje je bilo na ravni idearijev in imaginarijev vere pre-
težno še vedno dedič »dobe vere«, srednjega veka (Le Goff, Schmitt ibid.,
867–875). Zato je bil religijski spoznavni okvir tudi v stoletju reformacij(e)
najcelovitejši opomenjevalni in interpretativni »algoritem«, ki ga je evrop-
ska kultura tedaj poznala. Kajti vera je tedanjemu sleherniku brez preos-
tanka razjasnjevala totaliteto – vse od tod onstran, od včerajšnjosti v več-
nost in celo tisto, kar si je mogel posameznik (zgolj za)m isliti »spe ali bde«
–, človek pa se je dojemal kot ne nujno nepomemben delovalnik ob miljni-
kih odrešenjske zgodovine. Le-ta je bila razumljena kot zmagoviti pohod
duše in družbe od prvotnega greha in padca (Adama in Eve v Edenu) ter
izgubljenega raja preko poslednje sodbe k ponovno pridobljenemu paradi-
žu v nebesih.
Toda neobhodni »robni pogoji« takega pogleda na bivanje so zavest o
razodeti resnici, njena dogmatična artikulacija – slednjo je do Luthra pred-
stavljala izključno uradna in s strani papeža ter koncilov aprobirana teolo-
gija Rimske cerkve – in predpostavka o njeni transcendentalnosti, in tako
vsezavezujočnosti. To je pomenilo, da je bila živeta pluralnost pogledov na
področje verskega praktično nemisljiva. Za evropskega človeka do Luthra
je bil z izjemo Češkega kraljestva, kjer baselski oziroma jihlavski kompak-
tati 1436. pravno sankcionirajo ravno »nagodbo« Rimske cerkve s heretič-
nimi husiti (Vinkler 2021, 67–72), lahko nekdo samo katoliško pravoveren
ali krivoveren ali neveren, celo hudoveren1 ... Ne pa drugoveren ali druga-
če veren.
Predlutrovske »zdrse« v praktične poskuse verskega in/ali družbene-
ga reformiranja je Rimska cerkev naslavljala z asimiliranj em krotkih in do-
volj »poučljivih«, prilagodljivih, konformnih ali, občasno, pragmatičnih ter
z eliminiranjem po njeni presoji pretirano odločnih poglavitnih predstav-
1 Etimologijo tega priimka glej v Bezlaj 2003, 573.
18
