Page 19 - Vinkler, Jonatan. 2020. Izpod krivoverskega peresa: slovenska književnost 16. stoletja in njen evropski kontekst. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 19
kladivom zgodovine in nakovalom zgodovinopisja: tekstna življenja martina luthr a
nikov tovrstnega mišljenja, občasno pa kar celotnih gibanj (katari, valde-
žani ...).
Tako je najiskrenejši reformni impulz Frančiška Asiškega »vsrkala« ob
»korigiranju« redovnega pravila Ordo Fratrum Minorum, ki je bilo nato
po papežem Honorijem III. (1216–1227) pripoznano, gibanje tesno potegni-
la v lastno naročje in mu s tem omejila domet natanko do tja, do koder ga
je sama pripustila.
S katarsko (proti)cerkvijo v francoskem Languedocu je obračunala
najprej skozi anatemo (1199). Nato pa je nadnjo poslala križarsko vojsko, ki
je med 1209 in 1229 ordinirala po jugozahodu Francije in postala v evrop-
ski kulturni zgodovini zloglasna predvsem po brezkompromisno ciničnem
ukazu papeškega legata Arnauda Amalrica, ki je leta 1209 vodil obleganje
Beziersa:
Caedite nos. Novit enim Dominus quis sunt eius.2
Vsevladar je zagotovo razpoznal »svoje«, toda kri je tekla čez kamniti prag
cerkve sv. Marije Magdalene v Beziersu: pokončanih je bilo 7000 ljudi.
Nato so katare popadli kremplji permanentne inkvizicije (po 1231.,
Gregor IX., 1227–1241), ki je imela pod Inocencem IV. (1243–1254) od 1252.
dalje pravico uporabljati mučenje kot redni in trajni institut izvajanja do-
kazov. Še na pragu novega veka je Rimska cerkev odločnega M. Jana Husa
(1415) in njegovega tovariša M. Hieronima Praškega (1416) poslala v ogenj
na grmadi, zoper njegove verske in politične somišljenike v Češkem kral
jestvu pa brez kakršnihkoli skrupulov večkrat zbobnala križarje.
Predvsem pa: srednje- in zgodnjenovoveška Rimska cerkev ter družba
Okcidenta sta bili prepričani, da je vsak odmik od ustaljene religijske vse-
bine in forme herezija. Torej Satanovo delo. V avguštinski mentalni matri-
ki Božje države se more heretik nahajati le v civitas diaboli. In tako na stra-
ni Antikrista. Zato je izključen iz občestva (pravilno) verujočih, slednji pa
ga morejo prepoznati po posebnih, toda ponavljajočih se lastnostih, ki da
so posebej značilne, celo tipične (le) za Hudičeve pomagače. Tako nastanejo
»tipološki« popisi heretikov (Grundmann 1927, 94). Ti tvorijo njihov imagi-
narij in so se le komaj kaj ujemali z zgodovinsko preverljivimi dejstvi iz in-
telektualnih biografij posameznikov, ki so bili pod naletom zavoljo herezi-
je (Lambert 2000, 22).
Heretikom vsesplošno pripisujejo predvsem napuh, ki da je mati vsega
zla (superbia, radix vitiorum). Italijanski minorit Jakob Markijski (Jacobus
2 Pobijte vse. Bog bo že prepoznal svoje.
19
nikov tovrstnega mišljenja, občasno pa kar celotnih gibanj (katari, valde-
žani ...).
Tako je najiskrenejši reformni impulz Frančiška Asiškega »vsrkala« ob
»korigiranju« redovnega pravila Ordo Fratrum Minorum, ki je bilo nato
po papežem Honorijem III. (1216–1227) pripoznano, gibanje tesno potegni-
la v lastno naročje in mu s tem omejila domet natanko do tja, do koder ga
je sama pripustila.
S katarsko (proti)cerkvijo v francoskem Languedocu je obračunala
najprej skozi anatemo (1199). Nato pa je nadnjo poslala križarsko vojsko, ki
je med 1209 in 1229 ordinirala po jugozahodu Francije in postala v evrop-
ski kulturni zgodovini zloglasna predvsem po brezkompromisno ciničnem
ukazu papeškega legata Arnauda Amalrica, ki je leta 1209 vodil obleganje
Beziersa:
Caedite nos. Novit enim Dominus quis sunt eius.2
Vsevladar je zagotovo razpoznal »svoje«, toda kri je tekla čez kamniti prag
cerkve sv. Marije Magdalene v Beziersu: pokončanih je bilo 7000 ljudi.
Nato so katare popadli kremplji permanentne inkvizicije (po 1231.,
Gregor IX., 1227–1241), ki je imela pod Inocencem IV. (1243–1254) od 1252.
dalje pravico uporabljati mučenje kot redni in trajni institut izvajanja do-
kazov. Še na pragu novega veka je Rimska cerkev odločnega M. Jana Husa
(1415) in njegovega tovariša M. Hieronima Praškega (1416) poslala v ogenj
na grmadi, zoper njegove verske in politične somišljenike v Češkem kral
jestvu pa brez kakršnihkoli skrupulov večkrat zbobnala križarje.
Predvsem pa: srednje- in zgodnjenovoveška Rimska cerkev ter družba
Okcidenta sta bili prepričani, da je vsak odmik od ustaljene religijske vse-
bine in forme herezija. Torej Satanovo delo. V avguštinski mentalni matri-
ki Božje države se more heretik nahajati le v civitas diaboli. In tako na stra-
ni Antikrista. Zato je izključen iz občestva (pravilno) verujočih, slednji pa
ga morejo prepoznati po posebnih, toda ponavljajočih se lastnostih, ki da
so posebej značilne, celo tipične (le) za Hudičeve pomagače. Tako nastanejo
»tipološki« popisi heretikov (Grundmann 1927, 94). Ti tvorijo njihov imagi-
narij in so se le komaj kaj ujemali z zgodovinsko preverljivimi dejstvi iz in-
telektualnih biografij posameznikov, ki so bili pod naletom zavoljo herezi-
je (Lambert 2000, 22).
Heretikom vsesplošno pripisujejo predvsem napuh, ki da je mati vsega
zla (superbia, radix vitiorum). Italijanski minorit Jakob Markijski (Jacobus
2 Pobijte vse. Bog bo že prepoznal svoje.
19
