Page 17 - Vinkler, Jonatan. 2020. Izpod krivoverskega peresa: slovenska književnost 16. stoletja in njen evropski kontekst. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 17
Med kladivom zgodovine
in nakovalom zgodovinopisja:
tekstna življenja Martina Luthra
Wittenberški doktor in imaginarij krivovercev
Podobo nespregledljivega dela evropske zgodovine pred letom 1517, srednje-
ga veka, je v marsičem oblikoval, celo določal cerkvenopolitični idearij dveh
mečev, duhovnega in posvetnega. O dveh glavah krščanstva – papežu in ce-
sarju. Prvemu da je bilo menda od zgoraj poverjeno sporočilo časne sre-
če in večne odrešitve ter dana pravica, da uči vero in moralo, da odmerja
dolžnosti in pravice, odmene ter kazni. Ob njem je stal (ne)suvereni nosi-
lec posvetne moči, kronan »po milosti Božji«: »Rex a Deo coronatus« (Le
Goff, Schmitt 2002, 307–308). Ta naj bi Kristusovemu vikarju na tem sve-
tu utrl pot med ljudmi in mu priboril njihovo pokornost. Oba pa sta veljala
za nezamenljiva člena na Jakobovi lestvi med nebom in zemljo. Pripoznana
sta bila kot nesporna pastirja ljudstva. Slednjega naj bi vodila po stezah kr-
ščanske (pravo)vernosti tako v zasebnem kot javnem življenju, v vprašanjih
države kot Cerkve. Svojo oblast sta uveljavljala s pomočjo duhovništva in
plemstva (sacerdotium et imperium), ki jima je bilo podrejeno, in sicer pre-
ko zakonodajnih zborov – koncilov ali državnih zborov –, ali pa individu-
alno, skozi sodbe in dekrete (Palacký 1968, 11:9). Veljala sta za nenadome-
stljiva skrbnika vsega ljudstva in vsakega posameznika posebej na njegovi
poti iz včerajšnjosti v vsezmagujočo večnost.
Zato je avtoriteta njunih besed in dejanj veljala brez izjeme za končno
oblast in mislilo se je, da onstran podrejenosti njima slehernik ne more
doseči svojega končnega cilja – srečne posmrtnosti. Izreki in pisanja hier
17
in nakovalom zgodovinopisja:
tekstna življenja Martina Luthra
Wittenberški doktor in imaginarij krivovercev
Podobo nespregledljivega dela evropske zgodovine pred letom 1517, srednje-
ga veka, je v marsičem oblikoval, celo določal cerkvenopolitični idearij dveh
mečev, duhovnega in posvetnega. O dveh glavah krščanstva – papežu in ce-
sarju. Prvemu da je bilo menda od zgoraj poverjeno sporočilo časne sre-
če in večne odrešitve ter dana pravica, da uči vero in moralo, da odmerja
dolžnosti in pravice, odmene ter kazni. Ob njem je stal (ne)suvereni nosi-
lec posvetne moči, kronan »po milosti Božji«: »Rex a Deo coronatus« (Le
Goff, Schmitt 2002, 307–308). Ta naj bi Kristusovemu vikarju na tem sve-
tu utrl pot med ljudmi in mu priboril njihovo pokornost. Oba pa sta veljala
za nezamenljiva člena na Jakobovi lestvi med nebom in zemljo. Pripoznana
sta bila kot nesporna pastirja ljudstva. Slednjega naj bi vodila po stezah kr-
ščanske (pravo)vernosti tako v zasebnem kot javnem življenju, v vprašanjih
države kot Cerkve. Svojo oblast sta uveljavljala s pomočjo duhovništva in
plemstva (sacerdotium et imperium), ki jima je bilo podrejeno, in sicer pre-
ko zakonodajnih zborov – koncilov ali državnih zborov –, ali pa individu-
alno, skozi sodbe in dekrete (Palacký 1968, 11:9). Veljala sta za nenadome-
stljiva skrbnika vsega ljudstva in vsakega posameznika posebej na njegovi
poti iz včerajšnjosti v vsezmagujočo večnost.
Zato je avtoriteta njunih besed in dejanj veljala brez izjeme za končno
oblast in mislilo se je, da onstran podrejenosti njima slehernik ne more
doseči svojega končnega cilja – srečne posmrtnosti. Izreki in pisanja hier
17
