Page 34 - Vinkler, Jonatan. 2020. Izpod krivoverskega peresa: slovenska književnost 16. stoletja in njen evropski kontekst. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 34
izpod krivoverskega peresa
kadar je njen mož zdoma, tedaj hodite k nji in ona je zelo zado-
voljna; in zadnjič ste mi rekli, da ste jo v eni sapi trikrat okobálili
in enkrat stoje v veži za vrati, potem ko ste zapeli: »Odprite, prva-
ki, svoje duri!« In potlej je prišel njen mož in Vi ste jo ucvrli odza-
daj čez vrt: tako hočem zdaj pisati tudi jaz Vam, kako mi odseda z
mojo prijateljico. (Pisma mračnjakov, 84)
Omenjeni disput se je izkazal hkrati za enega prvih resnejših spo
prijemov za »svobodo vesti« v nemškem 16. stoletju (Sovre 1954b, 11–20).
Aluzijo izkazuje tudi omemba dominikanskega teologa in inkvizitorja za
nadškofije Mainz, Trier in Köln, M. Jacoba van Hoogstratena (okoli 1460–
1527) na isti upodobitvi, je pa omenjeni naslovni list predvsem likovni obra-
čun s frančiškanom Thomasom Murnerjem (1475–1537), kajti njega in pro-
tivnike »zagovornikov svobode« je avtor lesoreza poimenoval conciliabulum
malignantium. Nič manj kot »zborček hudobnežev«. Murner je na omen
jenem naslovnem listu upodobljen z dominantno figuro zvitorepega mačka,
morda zavoljo onomatopejske asociacije med njegovim priimkom, mačjim
»predenjem« in zvijačnostjo, ki so mu jo očitali. Si je pa na protestantski
strani tak epitet prislužil zaradi svoje skrajno jedke in bridke, morda celo
najbolj strupene nemške satire na račun Luthra v svojem času (predvsem
Uon dem grossen Lutherischen Narren wie in doctor Murner beschworen hat,
1522).
Sicer pa je bil možak vsestransko nadarjen, izobražen in podjeten.
Cesar Maksimilijan I. ga je leta 1505 okronal z naslovom poeta laureatus,
po katerem je tedaj hlepel marsikateri pesnikujoči humanist. Naslednje leto
(1506) je postal doctor theologiae, znani pa so tudi Murn erjevi vplivi na teo-
logijo sira Thomasa Mora (Headley 1967, 73–92) in stiki z angleškim kraljem
Henrikom VIII., ki je Murnerja v svojem predanglikanskem obdobju štel za
pomemben branik rimske pravovernosti,8 učeni katoliški teolog pa je preve-
8 Murner je bil poleg Cuthberta Tunstalla, ki je bil Henrikov »legat«, po potrebi pa tudi
agent (na državnem zboru v Wormsu 28. januarja–25. maja 1521; od tam je pisal ko-
dirano korespondenco kardinalu Thomasu Wolseyju v londonski Whitehall, pisma
pa so kralja Henrika VIII. navedla k prvim ukrepom zoper Luthrovo »nevarno no-
votarijo«), eden najpomembnejših informatorjev angleškega dvora zastran Luthrove
»stvari« v Reichu. Tunstall je Tudorja pisno opozoril tudi, da poglavitna nevarnost v
zvezi z odločnim nemškim menihom niti nista Luthrova teologija in kritika cerkve,
kajti podobno je pred njim izrekal že kdo drug, celo najbolj pravoverni sinovi Rim-
ske cerkve, temveč »nemška teologija za navadne Nemce«. Da namreč wittenberški
doktor svojo kritiko vročekrvno izraža v nemščini in v knjigah, ki jih tiska v velikih
nakladah in so dostopne – vsakomur.
34
kadar je njen mož zdoma, tedaj hodite k nji in ona je zelo zado-
voljna; in zadnjič ste mi rekli, da ste jo v eni sapi trikrat okobálili
in enkrat stoje v veži za vrati, potem ko ste zapeli: »Odprite, prva-
ki, svoje duri!« In potlej je prišel njen mož in Vi ste jo ucvrli odza-
daj čez vrt: tako hočem zdaj pisati tudi jaz Vam, kako mi odseda z
mojo prijateljico. (Pisma mračnjakov, 84)
Omenjeni disput se je izkazal hkrati za enega prvih resnejših spo
prijemov za »svobodo vesti« v nemškem 16. stoletju (Sovre 1954b, 11–20).
Aluzijo izkazuje tudi omemba dominikanskega teologa in inkvizitorja za
nadškofije Mainz, Trier in Köln, M. Jacoba van Hoogstratena (okoli 1460–
1527) na isti upodobitvi, je pa omenjeni naslovni list predvsem likovni obra-
čun s frančiškanom Thomasom Murnerjem (1475–1537), kajti njega in pro-
tivnike »zagovornikov svobode« je avtor lesoreza poimenoval conciliabulum
malignantium. Nič manj kot »zborček hudobnežev«. Murner je na omen
jenem naslovnem listu upodobljen z dominantno figuro zvitorepega mačka,
morda zavoljo onomatopejske asociacije med njegovim priimkom, mačjim
»predenjem« in zvijačnostjo, ki so mu jo očitali. Si je pa na protestantski
strani tak epitet prislužil zaradi svoje skrajno jedke in bridke, morda celo
najbolj strupene nemške satire na račun Luthra v svojem času (predvsem
Uon dem grossen Lutherischen Narren wie in doctor Murner beschworen hat,
1522).
Sicer pa je bil možak vsestransko nadarjen, izobražen in podjeten.
Cesar Maksimilijan I. ga je leta 1505 okronal z naslovom poeta laureatus,
po katerem je tedaj hlepel marsikateri pesnikujoči humanist. Naslednje leto
(1506) je postal doctor theologiae, znani pa so tudi Murn erjevi vplivi na teo-
logijo sira Thomasa Mora (Headley 1967, 73–92) in stiki z angleškim kraljem
Henrikom VIII., ki je Murnerja v svojem predanglikanskem obdobju štel za
pomemben branik rimske pravovernosti,8 učeni katoliški teolog pa je preve-
8 Murner je bil poleg Cuthberta Tunstalla, ki je bil Henrikov »legat«, po potrebi pa tudi
agent (na državnem zboru v Wormsu 28. januarja–25. maja 1521; od tam je pisal ko-
dirano korespondenco kardinalu Thomasu Wolseyju v londonski Whitehall, pisma
pa so kralja Henrika VIII. navedla k prvim ukrepom zoper Luthrovo »nevarno no-
votarijo«), eden najpomembnejših informatorjev angleškega dvora zastran Luthrove
»stvari« v Reichu. Tunstall je Tudorja pisno opozoril tudi, da poglavitna nevarnost v
zvezi z odločnim nemškim menihom niti nista Luthrova teologija in kritika cerkve,
kajti podobno je pred njim izrekal že kdo drug, celo najbolj pravoverni sinovi Rim-
ske cerkve, temveč »nemška teologija za navadne Nemce«. Da namreč wittenberški
doktor svojo kritiko vročekrvno izraža v nemščini in v knjigah, ki jih tiska v velikih
nakladah in so dostopne – vsakomur.
34
