Page 33 - Vinkler, Jonatan. 2020. Izpod krivoverskega peresa: slovenska književnost 16. stoletja in njen evropski kontekst. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 33
kladivom zgodovine in nakovalom zgodovinopisja: tekstna življenja martina luthr a
ni libertatis), ki jo začenja Johannes Reuchlin in nadaljuje Ulrich von
Hutten. S tem je bil wittenberški profesor in pridigar eksplicitno umeš
čen v idearij zgodnjega nemškega humanizma. Pri likovni upodobitvi gre
namreč za razviden semantični sklic na srditi, tudi sodni spor (pred rim-
sko kurijo) humanista Reuchlina s poznosholastičnimi teologi univerze v
Kölnu, ki se je do Luthrovih 95 tez (1517) komajda nekoliko polegel.
V anale evropske intelektualne zgodovine se je trajno vgraviral zlas-
ti zavoljo klasične humanistične zbirke (izmišljenih) pisem Epistolae obscu-
rorum virorum/Pisma mračnjakov, v kateri so nemški humanisti z najbolj
pekočo ironijo obračunali s stališči, intelektualnimi pozicijami, neaktual-
no vednostjo ter tu in tam tudi s precej posvetnjaškim življenjem svojih
katoliških šomošterskih nasprotnikov. Delo se je na knjižn em trgu poja-
vilo oktobra 1515 in četudi je bila anonimno, se je knjiga prodajala kot vro-
če žemlje. Še istega leta, 1515., je bila ponatisnjena, naslednje leto pa je izšla
že tretja izdaja: bralci so, kot se zdi, prav kulinarično uživali v strupenem
nemškem posmehovanju, kajti na sholastični strani ni ostalo nič, kar ne bi
prišlo v mlatilnico jedkega posmeha, pravzaprav že kar v mlin neženirane-
ga norčevanja.
Celo priimke spoštovanih »magistrov naših« so humanisti z žili-
co za bridko ironijo prekrstili v razne Medolize, Perobere, Tintomaze,
Škarjebruse, Zizotiske, Mutobebce in celo v nekega Gnojkidacija. Prav nič
pietetn o pa so se anonimni humanistični avtorji razgovorili o ljubezen-
skem življenju bogoslovcev: le-to bi moglo – morda celo moralo – biti za
slednje ob upoštevanju regul posvečenega življenja katoliških duhovnikov
kvečjemu biblični pium desiderium.
Neki »magister Konrad iz Zwickaua« se tako M. Hardwinu von Grätz
(Ortuinus Gratius, 1475–1542) izpoveduje s prav obešenjaškim klafanjem:
Kakor ste mi pisali, de se ne brigate več za te lahkomiselnosti in
da nočete žensk več ljubiti ali podse jemati, kvečjemu po enkrat ali
dvakrat na mesec, jaz se čudim, da mi to pišete. Ko vendar vem na-
sprotno. Le-tu je en tovariš, ki je pred kratkim prišel iz Kölna in
Vam je dobro znan in je bil tudi zmeraj z Vami. On pravi, da krta-
čite ženo Janeza Pfefferkorna ... (Pisma mračnjakov, 69)
In tudi:
Kakor ste mi zadnjič pisali od svoje ljubice, kako jo presrčno ljubi-
te, in da ona ljubi Vas in Vam pošilja venčke in facaneteljne in pa-
sove in podobno in da ne jemlje denarja od Vas kakor vlačuge. In
33
ni libertatis), ki jo začenja Johannes Reuchlin in nadaljuje Ulrich von
Hutten. S tem je bil wittenberški profesor in pridigar eksplicitno umeš
čen v idearij zgodnjega nemškega humanizma. Pri likovni upodobitvi gre
namreč za razviden semantični sklic na srditi, tudi sodni spor (pred rim-
sko kurijo) humanista Reuchlina s poznosholastičnimi teologi univerze v
Kölnu, ki se je do Luthrovih 95 tez (1517) komajda nekoliko polegel.
V anale evropske intelektualne zgodovine se je trajno vgraviral zlas-
ti zavoljo klasične humanistične zbirke (izmišljenih) pisem Epistolae obscu-
rorum virorum/Pisma mračnjakov, v kateri so nemški humanisti z najbolj
pekočo ironijo obračunali s stališči, intelektualnimi pozicijami, neaktual-
no vednostjo ter tu in tam tudi s precej posvetnjaškim življenjem svojih
katoliških šomošterskih nasprotnikov. Delo se je na knjižn em trgu poja-
vilo oktobra 1515 in četudi je bila anonimno, se je knjiga prodajala kot vro-
če žemlje. Še istega leta, 1515., je bila ponatisnjena, naslednje leto pa je izšla
že tretja izdaja: bralci so, kot se zdi, prav kulinarično uživali v strupenem
nemškem posmehovanju, kajti na sholastični strani ni ostalo nič, kar ne bi
prišlo v mlatilnico jedkega posmeha, pravzaprav že kar v mlin neženirane-
ga norčevanja.
Celo priimke spoštovanih »magistrov naših« so humanisti z žili-
co za bridko ironijo prekrstili v razne Medolize, Perobere, Tintomaze,
Škarjebruse, Zizotiske, Mutobebce in celo v nekega Gnojkidacija. Prav nič
pietetn o pa so se anonimni humanistični avtorji razgovorili o ljubezen-
skem življenju bogoslovcev: le-to bi moglo – morda celo moralo – biti za
slednje ob upoštevanju regul posvečenega življenja katoliških duhovnikov
kvečjemu biblični pium desiderium.
Neki »magister Konrad iz Zwickaua« se tako M. Hardwinu von Grätz
(Ortuinus Gratius, 1475–1542) izpoveduje s prav obešenjaškim klafanjem:
Kakor ste mi pisali, de se ne brigate več za te lahkomiselnosti in
da nočete žensk več ljubiti ali podse jemati, kvečjemu po enkrat ali
dvakrat na mesec, jaz se čudim, da mi to pišete. Ko vendar vem na-
sprotno. Le-tu je en tovariš, ki je pred kratkim prišel iz Kölna in
Vam je dobro znan in je bil tudi zmeraj z Vami. On pravi, da krta-
čite ženo Janeza Pfefferkorna ... (Pisma mračnjakov, 69)
In tudi:
Kakor ste mi zadnjič pisali od svoje ljubice, kako jo presrčno ljubi-
te, in da ona ljubi Vas in Vam pošilja venčke in facaneteljne in pa-
sove in podobno in da ne jemlje denarja od Vas kakor vlačuge. In
33
