Page 314 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2021. Opereta med obema svetovnima vojnama ▪︎ Operetta between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 5
P. 314
opereta med obema svetovnima vojnama
Avstrijski glasbeni zgodovinar Kornelius Preiss piše v svojem sestav-
ku o glasbeni kulturi na Spodnještajerskem tudi o mariborskem gledališču:
Jasno je, da se mariborski oder, ptujsko gledališče, celjski »minia
turni tempelj muz« niso mogli primerjati z deželnim glavnim mes
tom. Bilo bi tudi zgrešeno, če bi hoteli narediti kakršnokoli primer
javo. Zakaj bi torej Mariborčani zahajali v svoje gledališče, ko se
je dalo z brzovlakom hitro in udobno prispeti v Gradec? Če so v
Gradcu uprizorili kakšno mojstrsko opero, na primer Don Juana,
Fidelia, Mojstre pevce, Salome, je bilo vselej navzočih nekaj Mari
borčanov. V lastno gledališče je šel mariborski meščan zaradi za
bave, iz družabnih razlogov, da preživi večer v prijateljskem krogu.
Na odru je stalo v skupinskih prizorih največ 40 oseb, v orkestru je
igralo kakšnih 20 glasbenikov, ki so jih pri operah pomnožili za ne
kaj mož. Glede operete so imeli vedno dober okus: Strauss, Suppé,
Audran, Zeller, Ziehrer so bili izdatno zastopani. Seveda Netopirja
z baletom ali celo kot opero v Mariboru ni bilo mogoče pričakovati.2
Na glasbeno-gledališkem repertoarju mariborskega gledališča so v
drugi polovici 19. stoletja (do sklepa sezone 1918/19), kot omenjeno, prevla-
dovale operete. Poleg redkih opernih in baletnih predstav (na zadnjih so
nastopali le tuji plesalci in plesni ansambli) so bile na sporedih še vedno
tudi gledališke oblike, ki so sodile med bolj zabavne glasbeno-gledališke
zvrsti (ljudske igre, burke, veseloigre z glasbo, singspieli ipd.). Operete je
prvi uvedel v gledališki program ravnatelj Johann von Radler. Že v prvi se-
zoni upravljanja 1862/63 je vključil dve operetni enodejanki. V letih 1858–
60 je vrsta vidnejših gledališč uvrstila v sporede tudi Offenbachove eno-
dejanke, na primer na Dunaju (že leta 1858), posebno priljubljenost pa so
njegova dela dosegla v avstrijski prestolnici od leta 1860. Tudi v Mariboru
so gledališki obiskovalci sorazmerno zgodaj spoznali Offenbachovi enode-
janki Poroka ob laternah in Soproga pred vrati (29. novembra, 29. decem-
bra 1862).3
Njegove operete so poslej ravnatelji mariborskega gledališča uvrstili
v sporede skoraj vsako sezono (do 1915/16). Že v tretji sezoni, ko je Rad-
ler vključil v program Offenbachovo enodejanko Gospod in gospa Denis (9.
decembra 1864), je bilo v poročilu o predstavah v omenjeni sezoni zapisa-
no tudi: »Značilno za letošnji repertoar je, da je le opereta tisti magnet, ki
2 Kornelius Preiss, »Die Musikkultur Südsteiermarks«, v Südsteiermark. Ein Gedenk
buch, ur. Franz Hausmann (Graz: U. Moser, 1925), 141.
3 Correspondent für Untersteiermark, 14. december 1864, 607.
312
Avstrijski glasbeni zgodovinar Kornelius Preiss piše v svojem sestav-
ku o glasbeni kulturi na Spodnještajerskem tudi o mariborskem gledališču:
Jasno je, da se mariborski oder, ptujsko gledališče, celjski »minia
turni tempelj muz« niso mogli primerjati z deželnim glavnim mes
tom. Bilo bi tudi zgrešeno, če bi hoteli narediti kakršnokoli primer
javo. Zakaj bi torej Mariborčani zahajali v svoje gledališče, ko se
je dalo z brzovlakom hitro in udobno prispeti v Gradec? Če so v
Gradcu uprizorili kakšno mojstrsko opero, na primer Don Juana,
Fidelia, Mojstre pevce, Salome, je bilo vselej navzočih nekaj Mari
borčanov. V lastno gledališče je šel mariborski meščan zaradi za
bave, iz družabnih razlogov, da preživi večer v prijateljskem krogu.
Na odru je stalo v skupinskih prizorih največ 40 oseb, v orkestru je
igralo kakšnih 20 glasbenikov, ki so jih pri operah pomnožili za ne
kaj mož. Glede operete so imeli vedno dober okus: Strauss, Suppé,
Audran, Zeller, Ziehrer so bili izdatno zastopani. Seveda Netopirja
z baletom ali celo kot opero v Mariboru ni bilo mogoče pričakovati.2
Na glasbeno-gledališkem repertoarju mariborskega gledališča so v
drugi polovici 19. stoletja (do sklepa sezone 1918/19), kot omenjeno, prevla-
dovale operete. Poleg redkih opernih in baletnih predstav (na zadnjih so
nastopali le tuji plesalci in plesni ansambli) so bile na sporedih še vedno
tudi gledališke oblike, ki so sodile med bolj zabavne glasbeno-gledališke
zvrsti (ljudske igre, burke, veseloigre z glasbo, singspieli ipd.). Operete je
prvi uvedel v gledališki program ravnatelj Johann von Radler. Že v prvi se-
zoni upravljanja 1862/63 je vključil dve operetni enodejanki. V letih 1858–
60 je vrsta vidnejših gledališč uvrstila v sporede tudi Offenbachove eno-
dejanke, na primer na Dunaju (že leta 1858), posebno priljubljenost pa so
njegova dela dosegla v avstrijski prestolnici od leta 1860. Tudi v Mariboru
so gledališki obiskovalci sorazmerno zgodaj spoznali Offenbachovi enode-
janki Poroka ob laternah in Soproga pred vrati (29. novembra, 29. decem-
bra 1862).3
Njegove operete so poslej ravnatelji mariborskega gledališča uvrstili
v sporede skoraj vsako sezono (do 1915/16). Že v tretji sezoni, ko je Rad-
ler vključil v program Offenbachovo enodejanko Gospod in gospa Denis (9.
decembra 1864), je bilo v poročilu o predstavah v omenjeni sezoni zapisa-
no tudi: »Značilno za letošnji repertoar je, da je le opereta tisti magnet, ki
2 Kornelius Preiss, »Die Musikkultur Südsteiermarks«, v Südsteiermark. Ein Gedenk
buch, ur. Franz Hausmann (Graz: U. Moser, 1925), 141.
3 Correspondent für Untersteiermark, 14. december 1864, 607.
312