Page 318 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2021. Opereta med obema svetovnima vojnama ▪︎ Operetta between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 5
P. 318
opereta med obema svetovnima vojnama
ni Dramatičnega društva uprizarjali tudi gledališke igre z glasbo in leta
1910 Hervéjevo opereto Mam‘zelle Nitouche. Glasbeno spremljavo je oskr-
belo Glasbeno društvo pod vodstvom Ivana Koudelke.
Tudi prvi upravnik slovenskega Narodnega gledališča v Mariboru
Hinko Nučič je že v prvi sezoni 1919/20 kot prvo glasbeno-gledališko delo
(16. maja 1920) uvrstil v spored prav opereto, Mam‘zelle Nitouche skladate-
lja Hervéja. V Maribor pa je Nučič povabil tudi skladatelja Viktorja Parmo,
ki je bil častni kapelnik mariborskega gledališča. V Mariboru so izvedli vse
njegove opere in tri operete – Caričina Amaconke, Apolonov hram in Ne
čak. Nučič pa je podpisal pogodbo tudi s kapelnikom Maxom Schönher-
rjem st., vodjo godbe Južnoželezniških delavnic na Studencih za sezono
1920/21. Operete so izvajali v mariborskem gledališču tudi po Nučičevem
odhodu vse do druge svetovne vojne, še zlasti po letu 1928, ko je država
znižala subvencijo mariborskemu gledališču in so finančni položaj reševali
prav z uprizarjanjem operet. Te so – kot je dejal upravnik Radovan Brenčič,
ki je nasledil Nučiča – imeli za »nujno zlo«, ki rešuje finančno krizo.
Z njo pa je bil dan tudi osnovni okvir, da smo s pomočjo enega ali
dveh gostov lahko naštudirali vsaj po eno opero na sezono, razen v
sezonah, ko je bila v gosteh ljubljanska Opera.6
Poleg Parmovih so uprizarjali tudi operete drugih slovenskih sklada-
teljev: Marjana Kozine, Danila Bučarja, Radovana Gobca, Josipa Jiranka in
Pavla Rasbergerja.
V dnevniku Mariborski večernik je uprava gledališča zapisala:
Opereta in lahka veseloigra sta pa tu zato, da polnita prazno gleda
liško blagajno in imata v Mariboru torej popolno eksistenčno upra
vičenost, vendar je treba paziti, da slak klasa ne preraste.7
Podobno je menil prvi dirigent Slovenskega narodnega gledališča v
Mariboru v letih 1923–1925 in 1926–1928 Andro Mitrović:
Današnja opereta je degenerirana – potrebno zlo. Gledališče je
hram umetnosti, ne pa zabavišče. Mnogo je kriva ravno moderna
opereta, da nimajo ljudje več smisla za pravo umetnost.8
6 Radovan Brenčič, »Gospodarstvo mariborskega gledališča v drugem desetletju«,
Gledališki list SNG v Mariboru 14, št. 1 (1959/60): 8–9.
7 Anon., »Mariborsko gledališče v novi sezoni«, Mariborski večernik »Jutra« 11, št. 203
(6. september 1930): 3, http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-QTTDF4UT.
8 l. l., »Andro Mitrović, ravnatelj Opere v Mariboru (k 25-letnici njegovega dirigent-
skega delovanja)«, Slovenec 55, št. 115 (22. maj 1927): 3, http://www.dlib.si/?UR-
N=URN:NBN:SI:doc-LVP6E4F3.
316
ni Dramatičnega društva uprizarjali tudi gledališke igre z glasbo in leta
1910 Hervéjevo opereto Mam‘zelle Nitouche. Glasbeno spremljavo je oskr-
belo Glasbeno društvo pod vodstvom Ivana Koudelke.
Tudi prvi upravnik slovenskega Narodnega gledališča v Mariboru
Hinko Nučič je že v prvi sezoni 1919/20 kot prvo glasbeno-gledališko delo
(16. maja 1920) uvrstil v spored prav opereto, Mam‘zelle Nitouche skladate-
lja Hervéja. V Maribor pa je Nučič povabil tudi skladatelja Viktorja Parmo,
ki je bil častni kapelnik mariborskega gledališča. V Mariboru so izvedli vse
njegove opere in tri operete – Caričina Amaconke, Apolonov hram in Ne
čak. Nučič pa je podpisal pogodbo tudi s kapelnikom Maxom Schönher-
rjem st., vodjo godbe Južnoželezniških delavnic na Studencih za sezono
1920/21. Operete so izvajali v mariborskem gledališču tudi po Nučičevem
odhodu vse do druge svetovne vojne, še zlasti po letu 1928, ko je država
znižala subvencijo mariborskemu gledališču in so finančni položaj reševali
prav z uprizarjanjem operet. Te so – kot je dejal upravnik Radovan Brenčič,
ki je nasledil Nučiča – imeli za »nujno zlo«, ki rešuje finančno krizo.
Z njo pa je bil dan tudi osnovni okvir, da smo s pomočjo enega ali
dveh gostov lahko naštudirali vsaj po eno opero na sezono, razen v
sezonah, ko je bila v gosteh ljubljanska Opera.6
Poleg Parmovih so uprizarjali tudi operete drugih slovenskih sklada-
teljev: Marjana Kozine, Danila Bučarja, Radovana Gobca, Josipa Jiranka in
Pavla Rasbergerja.
V dnevniku Mariborski večernik je uprava gledališča zapisala:
Opereta in lahka veseloigra sta pa tu zato, da polnita prazno gleda
liško blagajno in imata v Mariboru torej popolno eksistenčno upra
vičenost, vendar je treba paziti, da slak klasa ne preraste.7
Podobno je menil prvi dirigent Slovenskega narodnega gledališča v
Mariboru v letih 1923–1925 in 1926–1928 Andro Mitrović:
Današnja opereta je degenerirana – potrebno zlo. Gledališče je
hram umetnosti, ne pa zabavišče. Mnogo je kriva ravno moderna
opereta, da nimajo ljudje več smisla za pravo umetnost.8
6 Radovan Brenčič, »Gospodarstvo mariborskega gledališča v drugem desetletju«,
Gledališki list SNG v Mariboru 14, št. 1 (1959/60): 8–9.
7 Anon., »Mariborsko gledališče v novi sezoni«, Mariborski večernik »Jutra« 11, št. 203
(6. september 1930): 3, http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-QTTDF4UT.
8 l. l., »Andro Mitrović, ravnatelj Opere v Mariboru (k 25-letnici njegovega dirigent-
skega delovanja)«, Slovenec 55, št. 115 (22. maj 1927): 3, http://www.dlib.si/?UR-
N=URN:NBN:SI:doc-LVP6E4F3.
316
