Page 317 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2021. Opereta med obema svetovnima vojnama ▪︎ Operetta between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 5
P. 317
različni pogledi na opereto in njeno recepcijo skozi čas v mariborskem gledališču
Sladke grizete), najpomembnejši pa Franz Lehár (Piskrovez, Dunajske gos
pe, Šaljiva poroka, Vesela vdova, Božanski soprog, Grof Luksemburški, Ci
ganska ljubezen, Knežna, Idealna soproga, Eva, Škrjančkov gaj). Sledili so
še drugi znani operetni skladatelji, kot so Leo Fall (Dolarska princesa, Ve
seli kmet, Ločena žena, Ljubi Avguštin, Štambulska roža, Svetovni popotnik),
Oskar Strauss (Hugditrihovo poročno potovanje, Valčkov sen, Veseli Nibe
lungi, Igre vaše ekscelence, Okrog ljubezni, Vešča, Čar ljubezni), češki sklada-
telj Oskar Nedbal (Poljska kri), Madžara Emmerich Kálmán (Jesenski ma
never, Ciganski primaš, Zlato za železo, Kneginja čardaša, Pustna vila) in
Georg Jarno (Gozdarjeva Krista, Zlata ribica, Muzikantovo dekle), Edmu-
nd Eysler (Brat Straub inger, Pufferl, Die Schützenliesel, Umetniška kri, Vera
Violetta, Nesmrtni malopridnež, Ljudožer žensk, Smejoči se soprog, Dan v
raju, Cirkuški otrok, Zakaj gre zdaj?, Ta ali nobena, Ivanka gre na ples), Leo
Ascher (Bog plačaj, Visokost pleše valček), Bruno Granichstaedten (Na pove
lje vojvodinje, Ljubezen do valčka), Heinrich Berté (Pri treh mladenkah, Mi
lijonska nevesta), Robert Stolz (Študentske šale, Lumpek, Takrat v starih ča
sih, Kmečka princesa), Rudolf Raimann (Perica, Tipkarica, Gospa Gretica),
in tudi predstavniki berlinske operete, na primer Ralph Benatzky (Ljubezen
v snegu), Jean Gilbert (Sramežljiva Suzana, Moderna Eva, Kraljica kina) idr.
Med naštetimi skladatelji je bil Robert Stolz (1880–1975), zadnji veliki
predstavnik novejše dunajske operete, v sezoni 1898/99 nastavljen kot drugi
kapelnik v mariborskem gledališču in ostal tri sezone – do leta 1901. V Ma-
riboru je komponiral prvo glasbeno-gledališko delo Študentske šale (Stu
dentenulke), ki ga je označil kot opereto, medtem ko je njegov biograf Aram
Bakshian ml. omenjeno delo opredelil kot singspiel.
Ko so mariborski Slovenci leta 1899 zgradili Narodni dom z veliko
dvorano in odrom, kamor se je preselila tudi Čitalnica, so njeni člani takoj
ustanovili gledališki odsek. V Narodni dom se je preselilo tudi Slovensko
bralno in pevsko društvo Maribor, ustanovljeno leta 1894.
Med sedemletnim delovanjem sta gledališka odseka čitalnice in Slo-
venskega bralnega in pevskega društva Maribor uprizorila poleg vrste gle-
daliških del tudi otroške igre z glasbo, pa tudi operete, na primer Hervéje-
vo Mam‘zelle Nitouche (1908) in Tičnika B. Ipavca (1909). Glasbeni del je
izvajal godalni orkester, ki so ga sestavljali češki in slovenski ljubitelji glas-
be že obstoječega Godbenega kluba. Občasno so ga pomnožili še s člani
železničarske godbe. Po ustanovitvi Dramatičnega društva v Ljubljani,
Idriji in Trstu je bil Maribor četrto mesto s trdno organiziranim sloven-
skim gledališčem, ki so ga ustanovili leta 1909. Poleg dramskih del so čla-
315
Sladke grizete), najpomembnejši pa Franz Lehár (Piskrovez, Dunajske gos
pe, Šaljiva poroka, Vesela vdova, Božanski soprog, Grof Luksemburški, Ci
ganska ljubezen, Knežna, Idealna soproga, Eva, Škrjančkov gaj). Sledili so
še drugi znani operetni skladatelji, kot so Leo Fall (Dolarska princesa, Ve
seli kmet, Ločena žena, Ljubi Avguštin, Štambulska roža, Svetovni popotnik),
Oskar Strauss (Hugditrihovo poročno potovanje, Valčkov sen, Veseli Nibe
lungi, Igre vaše ekscelence, Okrog ljubezni, Vešča, Čar ljubezni), češki sklada-
telj Oskar Nedbal (Poljska kri), Madžara Emmerich Kálmán (Jesenski ma
never, Ciganski primaš, Zlato za železo, Kneginja čardaša, Pustna vila) in
Georg Jarno (Gozdarjeva Krista, Zlata ribica, Muzikantovo dekle), Edmu-
nd Eysler (Brat Straub inger, Pufferl, Die Schützenliesel, Umetniška kri, Vera
Violetta, Nesmrtni malopridnež, Ljudožer žensk, Smejoči se soprog, Dan v
raju, Cirkuški otrok, Zakaj gre zdaj?, Ta ali nobena, Ivanka gre na ples), Leo
Ascher (Bog plačaj, Visokost pleše valček), Bruno Granichstaedten (Na pove
lje vojvodinje, Ljubezen do valčka), Heinrich Berté (Pri treh mladenkah, Mi
lijonska nevesta), Robert Stolz (Študentske šale, Lumpek, Takrat v starih ča
sih, Kmečka princesa), Rudolf Raimann (Perica, Tipkarica, Gospa Gretica),
in tudi predstavniki berlinske operete, na primer Ralph Benatzky (Ljubezen
v snegu), Jean Gilbert (Sramežljiva Suzana, Moderna Eva, Kraljica kina) idr.
Med naštetimi skladatelji je bil Robert Stolz (1880–1975), zadnji veliki
predstavnik novejše dunajske operete, v sezoni 1898/99 nastavljen kot drugi
kapelnik v mariborskem gledališču in ostal tri sezone – do leta 1901. V Ma-
riboru je komponiral prvo glasbeno-gledališko delo Študentske šale (Stu
dentenulke), ki ga je označil kot opereto, medtem ko je njegov biograf Aram
Bakshian ml. omenjeno delo opredelil kot singspiel.
Ko so mariborski Slovenci leta 1899 zgradili Narodni dom z veliko
dvorano in odrom, kamor se je preselila tudi Čitalnica, so njeni člani takoj
ustanovili gledališki odsek. V Narodni dom se je preselilo tudi Slovensko
bralno in pevsko društvo Maribor, ustanovljeno leta 1894.
Med sedemletnim delovanjem sta gledališka odseka čitalnice in Slo-
venskega bralnega in pevskega društva Maribor uprizorila poleg vrste gle-
daliških del tudi otroške igre z glasbo, pa tudi operete, na primer Hervéje-
vo Mam‘zelle Nitouche (1908) in Tičnika B. Ipavca (1909). Glasbeni del je
izvajal godalni orkester, ki so ga sestavljali češki in slovenski ljubitelji glas-
be že obstoječega Godbenega kluba. Občasno so ga pomnožili še s člani
železničarske godbe. Po ustanovitvi Dramatičnega društva v Ljubljani,
Idriji in Trstu je bil Maribor četrto mesto s trdno organiziranim sloven-
skim gledališčem, ki so ga ustanovili leta 1909. Poleg dramskih del so čla-
315
