Page 367 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2021. Opereta med obema svetovnima vojnama ▪︎ Operetta between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 5
P. 367
oper etne pr edstave v sng mar ibor med obema svetovnima vojnama ...
Jože Kovič. Večina omenjenih se je vsaj krajši čas formalno ali neformalno
izobraževala v igralstvu in režiji, ali jim je bilo omogočeno obiskovati pred-
stave velikih gledališč, kot so bila na Dunaju, v Pragi, Berlinu, Hamburgu
in drugod. Rado Železnik je obiskoval znano Ottovo šolo na Dunaju; Pav-
lu Rasbergerju sta bila vzornika Anton Verovšek in Ignacij Borštnik; Anton
Harastović se je kot pevec, plesalec, koreograf in režiser kalil v varaždin-
skem in mariborskem gledališču ter postal vsestransko uspešen gledališč-
nik; Vladimir Skrbinšek, ki je zorel ob režiserju Rado Pregarcu, čigar re-
žije so nastajale po vzorih ruskega avantgardnega teatra Stanislavskega, je
pomemben vpliv prinesel iz splitskega gledališča, medtem ko je Jože Kovič
obiskoval dunajsko gledališko šolo Maxa Reinhardta ter se izpopolnjeval
pri igralcih Burgtheatra in na številnih potovanjih od Berlina, Hamburga
do italijanskih Benetk in Firenc. Med manj prodornimi igralci in režiser-
ji obravnavanega obdobja je bil Milan Košič, ki je obiskoval igralsko in re-
žisersko šolo priznanega gledališkega avantgardnega režiserja Erwina Pi-
scatorja v Berlinu. Upravnik Brenčič Košiča očitno ni dovolj cenil, saj mu
je namenil le malo možnosti režiranja. Kaj je temu botrovalo, ni bilo mo-
goče ugotoviti, morda je bil vzrok v Kovičevih berlinskih vzorih, ki so bili
za naravnanost takratnega mariborskega gledališča in njegovo publiko da-
leč preveč avantgardni. Ugotavljamo, da med »domačimi« režiserji mari-
borskega gledališča skorajda ni bilo v stroki nepoučenih akterjev, resda pa
ne poklicno profiliranih, kot bi bilo potrebno in zaželeno. Čeprav so »hišni
režiserji« prevladovali in tvorili močan lobij, je upravnikom gledališča vsaj
občasno uspelo najeti sodelavce od drugod ter tako omogočiti ansamblu in
občinstvu spoznati drugačne, vendar ne preveč avantgardne režijske prije-
me. Prvi gostujoči režiser je bil Josip Povhe, ki je uspešno zrežiral skoraj vse
predstave prvih sezon (1920/21 in 1921/22) ter s svojo karizmo, z znanjem
in občutkom za odrsko postavitev v takrat mladem mariborskem gledali-
šču utemeljil dobre vzore. Med občasnimi sodelavci sta bila dva tujca, Du-
najčan Kurt Bachmann, ki je precej deloval tudi na Hrvaškem, in hrvaški
baritonist Đuro Trbuhović. O prvem ni znano, kakšen je bil njegov poklic-
ni profil, vemo le, da je bil dobro podkovan v klasičnem operetnem slogu, ki
ga je mariborska publika občudovala, njegove režije pa nagrajevala s huron-
skimi aplavzi. Baritonist Trbuhović pa se je kalil in odlikoval na različnih
jugoslovanskih odrih ter si s tem pridobil številne izkušnje in dobre refe-
rence. Med gostujočimi režiserji je bil tudi Ferdo Delak, sodelujoč pri Ko-
zinovi Majdi. Med vsemi omenjenimi je imel edini akademsko izobrazbo s
področja režije, pridobljeno na Mozarteumu, bil pa je tudi dober poznava-
365
Jože Kovič. Večina omenjenih se je vsaj krajši čas formalno ali neformalno
izobraževala v igralstvu in režiji, ali jim je bilo omogočeno obiskovati pred-
stave velikih gledališč, kot so bila na Dunaju, v Pragi, Berlinu, Hamburgu
in drugod. Rado Železnik je obiskoval znano Ottovo šolo na Dunaju; Pav-
lu Rasbergerju sta bila vzornika Anton Verovšek in Ignacij Borštnik; Anton
Harastović se je kot pevec, plesalec, koreograf in režiser kalil v varaždin-
skem in mariborskem gledališču ter postal vsestransko uspešen gledališč-
nik; Vladimir Skrbinšek, ki je zorel ob režiserju Rado Pregarcu, čigar re-
žije so nastajale po vzorih ruskega avantgardnega teatra Stanislavskega, je
pomemben vpliv prinesel iz splitskega gledališča, medtem ko je Jože Kovič
obiskoval dunajsko gledališko šolo Maxa Reinhardta ter se izpopolnjeval
pri igralcih Burgtheatra in na številnih potovanjih od Berlina, Hamburga
do italijanskih Benetk in Firenc. Med manj prodornimi igralci in režiser-
ji obravnavanega obdobja je bil Milan Košič, ki je obiskoval igralsko in re-
žisersko šolo priznanega gledališkega avantgardnega režiserja Erwina Pi-
scatorja v Berlinu. Upravnik Brenčič Košiča očitno ni dovolj cenil, saj mu
je namenil le malo možnosti režiranja. Kaj je temu botrovalo, ni bilo mo-
goče ugotoviti, morda je bil vzrok v Kovičevih berlinskih vzorih, ki so bili
za naravnanost takratnega mariborskega gledališča in njegovo publiko da-
leč preveč avantgardni. Ugotavljamo, da med »domačimi« režiserji mari-
borskega gledališča skorajda ni bilo v stroki nepoučenih akterjev, resda pa
ne poklicno profiliranih, kot bi bilo potrebno in zaželeno. Čeprav so »hišni
režiserji« prevladovali in tvorili močan lobij, je upravnikom gledališča vsaj
občasno uspelo najeti sodelavce od drugod ter tako omogočiti ansamblu in
občinstvu spoznati drugačne, vendar ne preveč avantgardne režijske prije-
me. Prvi gostujoči režiser je bil Josip Povhe, ki je uspešno zrežiral skoraj vse
predstave prvih sezon (1920/21 in 1921/22) ter s svojo karizmo, z znanjem
in občutkom za odrsko postavitev v takrat mladem mariborskem gledali-
šču utemeljil dobre vzore. Med občasnimi sodelavci sta bila dva tujca, Du-
najčan Kurt Bachmann, ki je precej deloval tudi na Hrvaškem, in hrvaški
baritonist Đuro Trbuhović. O prvem ni znano, kakšen je bil njegov poklic-
ni profil, vemo le, da je bil dobro podkovan v klasičnem operetnem slogu, ki
ga je mariborska publika občudovala, njegove režije pa nagrajevala s huron-
skimi aplavzi. Baritonist Trbuhović pa se je kalil in odlikoval na različnih
jugoslovanskih odrih ter si s tem pridobil številne izkušnje in dobre refe-
rence. Med gostujočimi režiserji je bil tudi Ferdo Delak, sodelujoč pri Ko-
zinovi Majdi. Med vsemi omenjenimi je imel edini akademsko izobrazbo s
področja režije, pridobljeno na Mozarteumu, bil pa je tudi dober poznava-
365
