Page 362 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2021. Opereta med obema svetovnima vojnama ▪︎ Operetta between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 5
P. 362
opereta med obema svetovnima vojnama
zgodovina, in na Dramatično šolo Konservatorija Glasbene matice, kjer je
bil glavni predavatelj Osip Šest, režiser Narodnega gledališča v Ljubljani.
Kovič je ob šolanju v Drami že dobival prve manjše vloge. Leta 1921 se je od-
ločil za gledališče in sprejel ponudbo mariborske Talije, kjer je postal igra-
lec, kmalu pa se je poskusil tudi v režiji in se ji z leti skoraj povsem posve-
čal. Do leta 1928 je občasno sodeloval tudi na opernem odru. Kot odlično
podkovan in nadarjen je postal prvi režiser mariborskega gledališča in ve-
lja prepričanje, da je poleg Vladimirja Skrbinška najbolj zaznamoval njegov
razvoj. Sodi med tiste like, ki so se ob osnovni gledališki izobrazbi brusi-
li na odru ter na potovanjih oziroma obiskovanju predstav eminentnih tu-
jih gledališč. Tudi Kovič je pogosto zahajal na Dunaj, v Prago, Berlin, Ham-
burg ter v Benetke in Firence, kar gotovo ni ostalo brez vpliva. Sam pravi,
da so ga posebej navduševale režije slavnega Maxa Reinhardta v dunajskem
Josefstadttheatru, da je nekaj časa študiral pri Fritzu Bluhmu, profesorju na
Novem dunajskem konservatoriju in igralcu Burgtheatra ter da je obisko-
val tudi zabavišča, komedije dunajskega Pratra in takrat modne revijske
predstave. Na svojih nekajmesečnih študijskih potovanjih je študiral jezike,
prevajal, pisal pesmi in prozo ter dopolnjeval svojo izjemno knjižnico. Pri-
zadeval si je za izboljšanje odrskega jezika, pri čemer se je zgledoval po Oto-
nu Župančiču kot vodilnem členu tega segmenta gledališke igre na Sloven-
skem, in v ta namen leta 1930 v Mariboru ustanovil dramsko šolo. V sled
svojih prizadevanj je leta 1929 postal glavni režiser mariborskega gledališča.
Znan je bil po tem, da je besedila predstav natančno preštudiral in jih znal
skoraj na pamet. V svoji viziji »popolnega« gledališča je sledil idejam Mo-
skovskega hudožestvenega teatra pod vodstvom Konstantina Sergejeviča
Stanislavskega, ki je poudarjal pomen režiserja in njegove poglavitne vloge,
ki se ji podreja ansambel v celoti. Hudožestveniki so zagovarjali prikazo-
vanje realnega življenja brez izumetničenosti. Pri umetniški usmeritvi svo-
jih režij je Kovič sodeloval s takrat najvidnejšimi slovenskimi režiserji, kot
so bili Vladimir Skrbinšek, Rado Pregarc, Bojan Gavella in Bojan Stupica.
V mariborski drami je do leta 1941 zrežiral domala vsa velika dela Cankar-
ja, Nušića, Krefta, Kraigherja, Gruma, Župančiča idr., ob teh pa tudi ope-
ri Offenbachove Hoffmanove pripovedke in Dalibor Bedřicha Smetane ter
opereto Prebrisani amor Pavla Rasbergerja.91
91 Pavel Rasberger, »Gledališki igralec Jože Kovič«, arhiv SLOGI, fasc. 399, sign. 69,
tipkopis, leto 1954 (brez paginacije); Bruno Hartman, »Oris življenjskega dela Jo-
žeta Koviča«, Dokumenti Slovenskega gledališkega muzeja VIII, št. 19 (1972): 19–45,
http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-FHSVW359.
360
zgodovina, in na Dramatično šolo Konservatorija Glasbene matice, kjer je
bil glavni predavatelj Osip Šest, režiser Narodnega gledališča v Ljubljani.
Kovič je ob šolanju v Drami že dobival prve manjše vloge. Leta 1921 se je od-
ločil za gledališče in sprejel ponudbo mariborske Talije, kjer je postal igra-
lec, kmalu pa se je poskusil tudi v režiji in se ji z leti skoraj povsem posve-
čal. Do leta 1928 je občasno sodeloval tudi na opernem odru. Kot odlično
podkovan in nadarjen je postal prvi režiser mariborskega gledališča in ve-
lja prepričanje, da je poleg Vladimirja Skrbinška najbolj zaznamoval njegov
razvoj. Sodi med tiste like, ki so se ob osnovni gledališki izobrazbi brusi-
li na odru ter na potovanjih oziroma obiskovanju predstav eminentnih tu-
jih gledališč. Tudi Kovič je pogosto zahajal na Dunaj, v Prago, Berlin, Ham-
burg ter v Benetke in Firence, kar gotovo ni ostalo brez vpliva. Sam pravi,
da so ga posebej navduševale režije slavnega Maxa Reinhardta v dunajskem
Josefstadttheatru, da je nekaj časa študiral pri Fritzu Bluhmu, profesorju na
Novem dunajskem konservatoriju in igralcu Burgtheatra ter da je obisko-
val tudi zabavišča, komedije dunajskega Pratra in takrat modne revijske
predstave. Na svojih nekajmesečnih študijskih potovanjih je študiral jezike,
prevajal, pisal pesmi in prozo ter dopolnjeval svojo izjemno knjižnico. Pri-
zadeval si je za izboljšanje odrskega jezika, pri čemer se je zgledoval po Oto-
nu Župančiču kot vodilnem členu tega segmenta gledališke igre na Sloven-
skem, in v ta namen leta 1930 v Mariboru ustanovil dramsko šolo. V sled
svojih prizadevanj je leta 1929 postal glavni režiser mariborskega gledališča.
Znan je bil po tem, da je besedila predstav natančno preštudiral in jih znal
skoraj na pamet. V svoji viziji »popolnega« gledališča je sledil idejam Mo-
skovskega hudožestvenega teatra pod vodstvom Konstantina Sergejeviča
Stanislavskega, ki je poudarjal pomen režiserja in njegove poglavitne vloge,
ki se ji podreja ansambel v celoti. Hudožestveniki so zagovarjali prikazo-
vanje realnega življenja brez izumetničenosti. Pri umetniški usmeritvi svo-
jih režij je Kovič sodeloval s takrat najvidnejšimi slovenskimi režiserji, kot
so bili Vladimir Skrbinšek, Rado Pregarc, Bojan Gavella in Bojan Stupica.
V mariborski drami je do leta 1941 zrežiral domala vsa velika dela Cankar-
ja, Nušića, Krefta, Kraigherja, Gruma, Župančiča idr., ob teh pa tudi ope-
ri Offenbachove Hoffmanove pripovedke in Dalibor Bedřicha Smetane ter
opereto Prebrisani amor Pavla Rasbergerja.91
91 Pavel Rasberger, »Gledališki igralec Jože Kovič«, arhiv SLOGI, fasc. 399, sign. 69,
tipkopis, leto 1954 (brez paginacije); Bruno Hartman, »Oris življenjskega dela Jo-
žeta Koviča«, Dokumenti Slovenskega gledališkega muzeja VIII, št. 19 (1972): 19–45,
http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-FHSVW359.
360
