Page 366 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2021. Opereta med obema svetovnima vojnama ▪︎ Operetta between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 5
P. 366
opereta med obema svetovnima vojnama
ocenila za povprečno, o režiji pa je bilo rečeno, da je »Delak tokrat upora-
bil vsa možna sredstva, s katerimi je uspešno povečal zunanji efekt in notra-
njo poglobljenost.«103 Karol Pahor je delo označil kot dobrodošlo novost ter
da so se vsi avtorji »lotili svojega dela z resno vnemo in voljo povedati nekaj
več ali manj dognanega, zlasti to velja za komponista g. Kozino in režiserja
g. Delaka«.104 O režiji je zapisal:
Režiser je poudaril dvoje: revijski način podajanja in grotesknost.
Oboje z uspehom. Istih smernic se je držal s svojo simboliko insce-
nator, da je bila vez med režijo in sceno intimna, harmonična.105
Zaključne misli
Splošna kulturna in glasbena usmeritev mariborskega operetnega odra med
obema vojnama kaže, da je bila velika večina izvedenih del iz nabora dunaj-
skih operet 19. in zgodnjega 20. stoletja, čemur so nekateri kritiki oporekali,
tako zaradi slabe slovenščine in rabe nemških popačenk kot tudi ponavljajo-
čih se vsebinskih izhodišč. Ugotavljamo, da je bila repertoarna slika podre-
jena okusu in pričakovanjem občinstva, ki se ni oziralo na občasno kritič-
no noto poročevalcev mariborskih in ljubljanskih časopisov. Operetna dela
J. Straussa ml., F. R. Hervéa, R. Stolza, F. Lehárja, E. Kálmána in drugih so
pritegnila precej občinstva in dolgoletnemu upravniku Radovanu Brenčiču
je to zadostovalo, zato repertoarnih izhodišč ni spreminjal. Dobro obiska-
na so bila tudi dela nekaterih slovenskih avtorjev, predvsem Viktorja Par-
me in Pavla Rasbergerja. Ko skušamo ugotoviti, kakšen pomen so uprav-
niki gledališča pripisovali režiji operet, ugotavljamo, da so se prvenstveno
ubadali z obstojem ustanove ter zato niso imeli možnosti zaposlovanja pro-
fesionalno šolanih in širše uveljavljenih režiserjev. V sled temu so iskali re-
šitve znotraj ansambla ter dali priložnost najprimernejšim iz domačih vrst.
To so bili večinoma igralci in režiserji dramskih predstav, predvsem tis-
ti s smislom za lahkotnejša dela in komedijantske vloge, pa tudi posame-
zni pevci. Med njimi je bilo nekaj za režijo precej nadarjenih, na primer
Rado Železnik, Pavel Rasberger, Anton Harastović, Vladimir Skrbinšek in
103 Bb., »Kulturni obzornik. Mariborsko gledališče: Nova slovenska opreta ‚Majda‘«,
Slovenec LXIII, št. 276a (30. november 1935): 5, http://www.dlib.si/?URN=URN:NB-
N:SI:doc-MZVWZHNQ.
104 r. [Karlo Pahor], »Kulturni razgledi. Krst nove slovenske operete«, Mariborski večer-
nik »Jutra« XVI, št. 269 (26. november 1935): 2, http://www.dlib.si/?URN=URN:NB-
N:SI:doc-BLVVFWMX.
105 Ibid.
364
ocenila za povprečno, o režiji pa je bilo rečeno, da je »Delak tokrat upora-
bil vsa možna sredstva, s katerimi je uspešno povečal zunanji efekt in notra-
njo poglobljenost.«103 Karol Pahor je delo označil kot dobrodošlo novost ter
da so se vsi avtorji »lotili svojega dela z resno vnemo in voljo povedati nekaj
več ali manj dognanega, zlasti to velja za komponista g. Kozino in režiserja
g. Delaka«.104 O režiji je zapisal:
Režiser je poudaril dvoje: revijski način podajanja in grotesknost.
Oboje z uspehom. Istih smernic se je držal s svojo simboliko insce-
nator, da je bila vez med režijo in sceno intimna, harmonična.105
Zaključne misli
Splošna kulturna in glasbena usmeritev mariborskega operetnega odra med
obema vojnama kaže, da je bila velika večina izvedenih del iz nabora dunaj-
skih operet 19. in zgodnjega 20. stoletja, čemur so nekateri kritiki oporekali,
tako zaradi slabe slovenščine in rabe nemških popačenk kot tudi ponavljajo-
čih se vsebinskih izhodišč. Ugotavljamo, da je bila repertoarna slika podre-
jena okusu in pričakovanjem občinstva, ki se ni oziralo na občasno kritič-
no noto poročevalcev mariborskih in ljubljanskih časopisov. Operetna dela
J. Straussa ml., F. R. Hervéa, R. Stolza, F. Lehárja, E. Kálmána in drugih so
pritegnila precej občinstva in dolgoletnemu upravniku Radovanu Brenčiču
je to zadostovalo, zato repertoarnih izhodišč ni spreminjal. Dobro obiska-
na so bila tudi dela nekaterih slovenskih avtorjev, predvsem Viktorja Par-
me in Pavla Rasbergerja. Ko skušamo ugotoviti, kakšen pomen so uprav-
niki gledališča pripisovali režiji operet, ugotavljamo, da so se prvenstveno
ubadali z obstojem ustanove ter zato niso imeli možnosti zaposlovanja pro-
fesionalno šolanih in širše uveljavljenih režiserjev. V sled temu so iskali re-
šitve znotraj ansambla ter dali priložnost najprimernejšim iz domačih vrst.
To so bili večinoma igralci in režiserji dramskih predstav, predvsem tis-
ti s smislom za lahkotnejša dela in komedijantske vloge, pa tudi posame-
zni pevci. Med njimi je bilo nekaj za režijo precej nadarjenih, na primer
Rado Železnik, Pavel Rasberger, Anton Harastović, Vladimir Skrbinšek in
103 Bb., »Kulturni obzornik. Mariborsko gledališče: Nova slovenska opreta ‚Majda‘«,
Slovenec LXIII, št. 276a (30. november 1935): 5, http://www.dlib.si/?URN=URN:NB-
N:SI:doc-MZVWZHNQ.
104 r. [Karlo Pahor], »Kulturni razgledi. Krst nove slovenske operete«, Mariborski večer-
nik »Jutra« XVI, št. 269 (26. november 1935): 2, http://www.dlib.si/?URN=URN:NB-
N:SI:doc-BLVVFWMX.
105 Ibid.
364
