Page 401 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2021. Opereta med obema svetovnima vojnama ▪︎ Operetta between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 5
P. 401
po sledeh ozadja »mariborske operetne vojne« po drugi svetovni vojni ...
Pavla Rasbergerja (13. 1. 1954), Tam na gorah Eduarda Ingriša (6. 6. 1954),
Pri Belem konjičku Ralpha Benatzkega (19. 3. 1955), Zemlja smehljaja Fran-
za Lehárja (11. 2. 1956), Včasih se zgodi Mirka Rebolja (23. 6. 1956) in Pri treh
mladenkah Heinricha Bertéja po glasbi Franza Schuberta (16. 3. 1957).
Urednik gledališkega lista SNG Maribor Dušan Mevlja v sezoni 1959/60
pojasni, da so se okrog umetniškega vodje, dirigenta Pavla Brzulje leta 1952
zbrali sodelavci in na odru Doma JLA uprizorili kot prvo opereto po osvo-
boditvi Planinsko rožo Radovana Gobca, z odhodom Pavla Brzulje na novo
službeno mesto pa se je Operetni ansambel leta 1957 razšel. Vmes jih naš-
teje, prav tako navede vse sodelujoče,38 med katerimi so bili pevci in igralci
povečini člani mariborskega gledališča, vojaški orkester pa je bil pomnožen
s člani orkestra mariborske Opere. Le na začetku so sodelovala pri uprizo-
ritvah razna kulturna društva.
Dve leti prej, ob zadnji premieri Operetnega ansambla, zapiše, da »pet
let v normalnih okoliščinah neke umetniške ustanove ali kolektiva gotovo ni
pretresljiva številka«, a glede na to, v kakšnih okoliščinah Operetni ansam-
bel deluje, in težave, s katerimi se bori,
pa je tudi to razdobje pomembno in spodbudno. […] Operetne
uprizoritve na odru Doma JLA so se mariborskemu občinstvu zelo
priljubile in so nekatere doživele tudi po dvajset predstav.
Na koncu zaželi ansamblu uspešno bodočnost, ne sluteč, da gre za
zadnjo predstavo, in navede razloge za njegov obstoj:
V času, ko prodira v svet tako imenovana lahka glasba v obliki na
eni strani neokusnih in osladnih, na drugi strani pa podivjanih in
posurovelih šlagerjev in plesov, ki so dosegli v zadnjem času svoj vi
šek z zloglasnim rock and rollom, pomeni delovanje Operetnega
38 »Režiserji operetnih predstav so bili: Edo Verdonik, Anton Harastovič, Jože Mlakar,
Emil Frelih in Miran Herzog; scenografi: Franjo Potočnik, Vlado Rijavec in Tošo
Primožič; koreografi: Anton Harastovič, Anka Lavračeva, Maks Kirbos in Jitka Ive-
lja, dirigent pa pri vseh predstavah Pavle Brzulja. Zborovodji: A. Horvat in F. Pirc.
Kostumografa: Vlasta Hegedušić in Roman Lavrač. Izmed gledaliških pevcev so na-
stopali: Marica Lubejeva, Mija Vidičeva, Ana Tovornikova, Darinka Lubečeva, Ma-
rica Hojnikova, Jelka Rupnikova, Janja Baukartova, Olga Šuligojeva, Boža Filipičeva,
Belizar Sancin, Boško Lukeš, Marcel Ostaševski, Jože Sikyta, Danilo Gorinšek, Da-
nilo Serajnik [itd.] in drugi, zlasti člani opernega zbora, ki je bil poleg baletnega zbo-
ra jedro Operetnega ansambla. Nekaj baletnikov je nastopilo tudi v manjših vlogah
[…]. Sodelovali so še amaterski pevci in igralci […] in absolvent dramske šole Miloš
Škerget.« Mevlja, »Opereta v Mariboru: 1920–1941 …1952–1957«, 128–130.
399
Pavla Rasbergerja (13. 1. 1954), Tam na gorah Eduarda Ingriša (6. 6. 1954),
Pri Belem konjičku Ralpha Benatzkega (19. 3. 1955), Zemlja smehljaja Fran-
za Lehárja (11. 2. 1956), Včasih se zgodi Mirka Rebolja (23. 6. 1956) in Pri treh
mladenkah Heinricha Bertéja po glasbi Franza Schuberta (16. 3. 1957).
Urednik gledališkega lista SNG Maribor Dušan Mevlja v sezoni 1959/60
pojasni, da so se okrog umetniškega vodje, dirigenta Pavla Brzulje leta 1952
zbrali sodelavci in na odru Doma JLA uprizorili kot prvo opereto po osvo-
boditvi Planinsko rožo Radovana Gobca, z odhodom Pavla Brzulje na novo
službeno mesto pa se je Operetni ansambel leta 1957 razšel. Vmes jih naš-
teje, prav tako navede vse sodelujoče,38 med katerimi so bili pevci in igralci
povečini člani mariborskega gledališča, vojaški orkester pa je bil pomnožen
s člani orkestra mariborske Opere. Le na začetku so sodelovala pri uprizo-
ritvah razna kulturna društva.
Dve leti prej, ob zadnji premieri Operetnega ansambla, zapiše, da »pet
let v normalnih okoliščinah neke umetniške ustanove ali kolektiva gotovo ni
pretresljiva številka«, a glede na to, v kakšnih okoliščinah Operetni ansam-
bel deluje, in težave, s katerimi se bori,
pa je tudi to razdobje pomembno in spodbudno. […] Operetne
uprizoritve na odru Doma JLA so se mariborskemu občinstvu zelo
priljubile in so nekatere doživele tudi po dvajset predstav.
Na koncu zaželi ansamblu uspešno bodočnost, ne sluteč, da gre za
zadnjo predstavo, in navede razloge za njegov obstoj:
V času, ko prodira v svet tako imenovana lahka glasba v obliki na
eni strani neokusnih in osladnih, na drugi strani pa podivjanih in
posurovelih šlagerjev in plesov, ki so dosegli v zadnjem času svoj vi
šek z zloglasnim rock and rollom, pomeni delovanje Operetnega
38 »Režiserji operetnih predstav so bili: Edo Verdonik, Anton Harastovič, Jože Mlakar,
Emil Frelih in Miran Herzog; scenografi: Franjo Potočnik, Vlado Rijavec in Tošo
Primožič; koreografi: Anton Harastovič, Anka Lavračeva, Maks Kirbos in Jitka Ive-
lja, dirigent pa pri vseh predstavah Pavle Brzulja. Zborovodji: A. Horvat in F. Pirc.
Kostumografa: Vlasta Hegedušić in Roman Lavrač. Izmed gledaliških pevcev so na-
stopali: Marica Lubejeva, Mija Vidičeva, Ana Tovornikova, Darinka Lubečeva, Ma-
rica Hojnikova, Jelka Rupnikova, Janja Baukartova, Olga Šuligojeva, Boža Filipičeva,
Belizar Sancin, Boško Lukeš, Marcel Ostaševski, Jože Sikyta, Danilo Gorinšek, Da-
nilo Serajnik [itd.] in drugi, zlasti člani opernega zbora, ki je bil poleg baletnega zbo-
ra jedro Operetnega ansambla. Nekaj baletnikov je nastopilo tudi v manjših vlogah
[…]. Sodelovali so še amaterski pevci in igralci […] in absolvent dramske šole Miloš
Škerget.« Mevlja, »Opereta v Mariboru: 1920–1941 …1952–1957«, 128–130.
399
