Page 152 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 152
ksodus«: o tistih, ki odhajajo, tistih, ki ostajajo, in tistih, ki prihajajo
Kot bo razvidno v poglavju o priseljevanju, se je poleg zgoraj omenjenih
priseljenih tržaških Slovencev, ki so se v Istro vračali po begu pred fašistič-
nim nasiljem, v Istro preseljeval tudi že omenjen italijanski delavski sloj iz
ideoloških razlogov v t. i. »protieksodusu«. Te ideološke priseljence iz Trži-
ča in iz širše Furlanije omenja tudi Elda, katere mož, tudi župan v Istri, je
bil del tega vala: »Iz Furlanije, iz Italije. Saj ti so bili iz Ronchija, od letališča
vse do Vidma/Udine, vse te vasi tam. [. . .] Ja, oni so ostali v Jugoslaviji, v
Sloveniji. Ker so imeli Tita, zaradi Tita so ostali.«
Odločitev ostati ali oditi je bila v veliki meri odvisna od tega, koliko
se bo nekdo lahko prilagodil novemu političnemu sistemu in družbeno-
jezikovnemu okolju. Maria, italijanskega rodu, poročena z nekom iz slo-
venske istrske družine, se spominja, kako se je na hitro prilagodila in se
naučila novega jezika zaradi poklica:
[V begunskem centru v Italiji] »Ma kaj, ti si ostala, pa tako mlada?«
»Ne,« sem rekla, »najprej zato, ker sem imela rada svoje starše in jaz
Italijanka . . .« Ko sem se morala naučiti jezika, sem se naučila tudi
italijansko, ker jaz sem se morala izučiti za poklic [za šiviljo]. [V šoli
v Vipavi] Mi je učitelj rekel, »naj te ne bo strah!«, je bil starejši, »če ne
boš znala slovensko, boš italijansko.« [. . .] In sem rekla: »Ti, ki so šli
v Trst in v Ameriko, so se morali naučiti jezika.« In tako sem vzela na
ta način.
Ali kot je komentiral Giulio za svojega očeta, kmeta, ki se je ob pogledu
na klavrno stanje v begunskih centrih odločil ostati: »Sem preživel fašizem,
bom preživel komunizem. Ne grem stran od tle!«
Napačno bi bilo misliti, da so v Istri ostali samo tisti, ki so verjeli v sociali-
stične ideje. Napačno bi bilo tudi misliti, da so ostali le tisti, ki so bili že tako
hibridnih identitet, sploh iz etnično mešanih družin, saj smo videli, kakšne
težave so imeli z učenjem novih jezikov, slovenskega ali hrvaškega. Zdi pa
se, da v italijanskem širšem, celo odprtejšem levičarskem, diskurzu prevla-
duje prav ta ideja. Na to mi je dala misliti diskusija o tistih, ki so ostali,
ki sva jo na podlagi naslova mojega prispevka imela z znanim italijanskim
etnologom Fabiem Mugnainijem z univerze v Sienni, ki je v sodelovanju
z italijanskim partizanskim društvom (anp i) organiziral nekakšno proti-
utež ponarejanju zgodovine italijanskega diskurza pred dnevom spomina
leta 2021.²⁴ Na moj predlog, da poimenujem prispevek »Pozabljeni: Itali-
²⁴ Naslov kratke konference, ki je 9. februarja 2021 potekala prek spleta, je bil »Le radici
dell’odio. La dominazione italiana nella regione giuliano-dalmata. Per una conoscenza sto-
rica e antropologica della violenza innescata dal dominio coloniale fascista« (Korenine so-
150
Kot bo razvidno v poglavju o priseljevanju, se je poleg zgoraj omenjenih
priseljenih tržaških Slovencev, ki so se v Istro vračali po begu pred fašistič-
nim nasiljem, v Istro preseljeval tudi že omenjen italijanski delavski sloj iz
ideoloških razlogov v t. i. »protieksodusu«. Te ideološke priseljence iz Trži-
ča in iz širše Furlanije omenja tudi Elda, katere mož, tudi župan v Istri, je
bil del tega vala: »Iz Furlanije, iz Italije. Saj ti so bili iz Ronchija, od letališča
vse do Vidma/Udine, vse te vasi tam. [. . .] Ja, oni so ostali v Jugoslaviji, v
Sloveniji. Ker so imeli Tita, zaradi Tita so ostali.«
Odločitev ostati ali oditi je bila v veliki meri odvisna od tega, koliko
se bo nekdo lahko prilagodil novemu političnemu sistemu in družbeno-
jezikovnemu okolju. Maria, italijanskega rodu, poročena z nekom iz slo-
venske istrske družine, se spominja, kako se je na hitro prilagodila in se
naučila novega jezika zaradi poklica:
[V begunskem centru v Italiji] »Ma kaj, ti si ostala, pa tako mlada?«
»Ne,« sem rekla, »najprej zato, ker sem imela rada svoje starše in jaz
Italijanka . . .« Ko sem se morala naučiti jezika, sem se naučila tudi
italijansko, ker jaz sem se morala izučiti za poklic [za šiviljo]. [V šoli
v Vipavi] Mi je učitelj rekel, »naj te ne bo strah!«, je bil starejši, »če ne
boš znala slovensko, boš italijansko.« [. . .] In sem rekla: »Ti, ki so šli
v Trst in v Ameriko, so se morali naučiti jezika.« In tako sem vzela na
ta način.
Ali kot je komentiral Giulio za svojega očeta, kmeta, ki se je ob pogledu
na klavrno stanje v begunskih centrih odločil ostati: »Sem preživel fašizem,
bom preživel komunizem. Ne grem stran od tle!«
Napačno bi bilo misliti, da so v Istri ostali samo tisti, ki so verjeli v sociali-
stične ideje. Napačno bi bilo tudi misliti, da so ostali le tisti, ki so bili že tako
hibridnih identitet, sploh iz etnično mešanih družin, saj smo videli, kakšne
težave so imeli z učenjem novih jezikov, slovenskega ali hrvaškega. Zdi pa
se, da v italijanskem širšem, celo odprtejšem levičarskem, diskurzu prevla-
duje prav ta ideja. Na to mi je dala misliti diskusija o tistih, ki so ostali,
ki sva jo na podlagi naslova mojega prispevka imela z znanim italijanskim
etnologom Fabiem Mugnainijem z univerze v Sienni, ki je v sodelovanju
z italijanskim partizanskim društvom (anp i) organiziral nekakšno proti-
utež ponarejanju zgodovine italijanskega diskurza pred dnevom spomina
leta 2021.²⁴ Na moj predlog, da poimenujem prispevek »Pozabljeni: Itali-
²⁴ Naslov kratke konference, ki je 9. februarja 2021 potekala prek spleta, je bil »Le radici
dell’odio. La dominazione italiana nella regione giuliano-dalmata. Per una conoscenza sto-
rica e antropologica della violenza innescata dal dominio coloniale fascista« (Korenine so-
150
