Page 151 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 151
Kdo je ostal?
kapitalisti, ostajajo pa tisti, »ki jim je važnejša politična pripadnost, ne pa
nacija« (Gombač 2005, 93). Podobno so ostali v piranski družini, kljub »na-
gajanju« in kričanju po ulicah, naj gredo Italijani stran (Pahor 2007, 55):
Moj oče je bil najstarejši brat [. . .]. Ni se nikoli aktivno mešal v politi-
ko, je pa socialistično mislil. Če je le lahko, je vedno pomagal tistim,
ki so rabili pomoč, in je bil za pravične odnose v družbi. Zato je tu-
di ostal pri nas. Čeprav so mu nagajali. [O preganjanju Italijanov po
ulicah.]
Nekateri so mnenja, da je množičneje odhajal bogatejši sloj, tako eko-
nomska kot intelektualna elita, ki so jo v novem sistemu najbolj prizadeli
socialistični ukrepi proti bogatejšim slojem, medtem ko naj bi manj odhajal
nižji sloj, in sicer zaradi svoje vere v boljše življenje in enakost v socializ-
mu, pa čeprav je iz razvidno, da so tudi njegovi pripadniki sledili obljubam
»boljšega življenja« v Italiji. Pirančanka italijanskega rodu pripomni, da je
večina bogatejšega sloja, elite odšla, ostali naj bi le revni. »Vsi so odšli [. . .],
inžinirji, zdravniki, učitelji. [. . .] Samo ti, ki si niso mogli privoščiti odhoda
in ki niso imeli izobrazbe, so ostali.« In čeprav je prej omenjala tudi pri-
tiske na Italijane in omenila, da vendarle ni dobro javno govoriti o tem,
doda: »V resnici ni bilo potrebno veliko poguma, da ostaneš. Če jaz tebe ne
provociram, ti tudi mene ne boš.« V nasprotju z izrečenim, kjer je pogum
poudarjen, se mi zdi, da je bil v vsej tej množičnosti izseljevanja skoraj bolj
potreben pogum za ostati kot za oditi. Z veliko mero ironije Italijanka Or-
nella opiše primer svojega očeta, ki naj bi kot večina revežev ostal zaradi
vere v socializem in enakosti med reveži in bogatimi:
Kdo je ostajal? Tisti lačnih ust, kot moj oče, ki je rekel: »Mrtev tu ali
tam, kaj naj vzamem?« Povrh je bil moj oče komunističnega prepri-
čanja, ker komunisti, kaj so bili? Reveži, ki so upali, da bodo s komu-
nizmom imeli nekaj kot bogataši. »Tudi mi bomo gospoda [it. Siori],
tuti mi bomo jedli kruh kot gospoda.« Vedno so imeli te primerjave
z gospodo. Tudi moja mama je delala »pri gospodi«. In tako ta komu-
nizem, ki je imel, »bomo vsi enaki, vse bo lepo, vsi bratje . . .« Seveda,
moj oče, ki je bil revež, je sanjal ta komunizem . . . Zato zakaj bi šel
v Italijo, če je imel komunizem tukaj. In potem je bilo veliko teh Slo-
vencev, ki so prihajali iz Italije, ti Italijani, ki so prihajali iz Italije, ki
so bili politično preganjani, so prišli sem [imena]. Ti so vsi prišli iz
Italije, ker so imeli probleme z oblastjo tam.
149
kapitalisti, ostajajo pa tisti, »ki jim je važnejša politična pripadnost, ne pa
nacija« (Gombač 2005, 93). Podobno so ostali v piranski družini, kljub »na-
gajanju« in kričanju po ulicah, naj gredo Italijani stran (Pahor 2007, 55):
Moj oče je bil najstarejši brat [. . .]. Ni se nikoli aktivno mešal v politi-
ko, je pa socialistično mislil. Če je le lahko, je vedno pomagal tistim,
ki so rabili pomoč, in je bil za pravične odnose v družbi. Zato je tu-
di ostal pri nas. Čeprav so mu nagajali. [O preganjanju Italijanov po
ulicah.]
Nekateri so mnenja, da je množičneje odhajal bogatejši sloj, tako eko-
nomska kot intelektualna elita, ki so jo v novem sistemu najbolj prizadeli
socialistični ukrepi proti bogatejšim slojem, medtem ko naj bi manj odhajal
nižji sloj, in sicer zaradi svoje vere v boljše življenje in enakost v socializ-
mu, pa čeprav je iz razvidno, da so tudi njegovi pripadniki sledili obljubam
»boljšega življenja« v Italiji. Pirančanka italijanskega rodu pripomni, da je
večina bogatejšega sloja, elite odšla, ostali naj bi le revni. »Vsi so odšli [. . .],
inžinirji, zdravniki, učitelji. [. . .] Samo ti, ki si niso mogli privoščiti odhoda
in ki niso imeli izobrazbe, so ostali.« In čeprav je prej omenjala tudi pri-
tiske na Italijane in omenila, da vendarle ni dobro javno govoriti o tem,
doda: »V resnici ni bilo potrebno veliko poguma, da ostaneš. Če jaz tebe ne
provociram, ti tudi mene ne boš.« V nasprotju z izrečenim, kjer je pogum
poudarjen, se mi zdi, da je bil v vsej tej množičnosti izseljevanja skoraj bolj
potreben pogum za ostati kot za oditi. Z veliko mero ironije Italijanka Or-
nella opiše primer svojega očeta, ki naj bi kot večina revežev ostal zaradi
vere v socializem in enakosti med reveži in bogatimi:
Kdo je ostajal? Tisti lačnih ust, kot moj oče, ki je rekel: »Mrtev tu ali
tam, kaj naj vzamem?« Povrh je bil moj oče komunističnega prepri-
čanja, ker komunisti, kaj so bili? Reveži, ki so upali, da bodo s komu-
nizmom imeli nekaj kot bogataši. »Tudi mi bomo gospoda [it. Siori],
tuti mi bomo jedli kruh kot gospoda.« Vedno so imeli te primerjave
z gospodo. Tudi moja mama je delala »pri gospodi«. In tako ta komu-
nizem, ki je imel, »bomo vsi enaki, vse bo lepo, vsi bratje . . .« Seveda,
moj oče, ki je bil revež, je sanjal ta komunizem . . . Zato zakaj bi šel
v Italijo, če je imel komunizem tukaj. In potem je bilo veliko teh Slo-
vencev, ki so prihajali iz Italije, ti Italijani, ki so prihajali iz Italije, ki
so bili politično preganjani, so prišli sem [imena]. Ti so vsi prišli iz
Italije, ker so imeli probleme z oblastjo tam.
149
