Page 196 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 196
»eksodusu«? O prenovi istrske družbe, družbenih odnosih in dediščini
jih v zid pritisnila. [Moderatorka Neža Čebron Lipovec skuša pomiriti
strasti, pri čemer so slovenski in italijanski Koprčani sedeli ločeno
vsak na svojem delu.]
Na te spomine je reagirala italijanska domačinka iz Kopra s poudarja-
njem krivic, ki jih je jugoslovanski socializem prizadejal istrskim Italija-
nom, od konfiskacije privatne lastnine in premestitev italijanskih otrok v
slovenske šole do etikete fašistov v nasprotju s »privilegiranimi« priseljenci
(Hrobat Virloget 2015b, 546):
Pa vendar, na primer Tomos je bil zgrajen na zemlji, ki je bila ukra-
dena mojemu dedku in nihče mu je nikoli ni vrnil. Ni bil niti fašist
in niti komunist, bil je le kmet, ki je pošteno delal. In to je potreb-
no povedati, da so nekateri, ki so prišli v Koper, imeli srečo, delo in
dom, ampak bilo je veliko krivic v odnosu do ljudi, ki sploh niso bili
vpleteni v grde reči. V tistih 50. letih je bilo, se je govorilo o šoli, am-
pak sistem ni bil idiličen. Bili so prisilni premiki italijanskih otrok v
slovenske šole [. . .]. Tako je bilo mnogo otrok v slovenskih šolah, ki
niso znali slovenščine, saj doma je niso govorili nikoli. Pomembno je
povedati, da s tem, ko se je želelo popraviti določene krivice, se jih je
naredilo druge krivice. [O sedežu Radia Koper, ki je bil prej sedež ita-
lijanskih komunistov; o l. 1922 izvoljenem koprskem županu, ki je bil
komunist.] Koprčani niso nikoli volili za fašiste. To je potrebno spo-
mniti, ker se pogosto govori laži o tem. V Izoli je bilo demokratsko-
krščansko vodstvo, v Piranu je bila komunistična partija, eko. Zelo
pogosto samo zato, ker so Italijani, so bili definirani kot fašisti, tu-
di če so bili komunisti ali drugega političnega prepričanja. [O zaprtju
šol.]
V tem napetem vzdušju na javni prireditvi je prišel na dan desetletja star
konflikt na področju severnega Jadrana o superiornosti ene etnične skupi-
ne nad drugo. V času fašizma so se Italijani v odnosu do sciavov, kot je bil in
še vedno je italijanski slabšalen izraz za slovansko prebivalstvo, kot pred-
stavniki italijanske civiltà počutili večvredne in bolj »civilizirane«. Prezir
oz. ignoranca do razlik se pozna že v enačenju različnih slovanskih etnič-
nih, nacionalnih skupin, slovenske in hrvaške, v eno samo, slovansko. Ta
opozicija se enači z družbenem konfliktom med urbanim in ruralnim (Ba-
skar 2002; Ballinger 2003; D’Alessio 2008; Verginella 2015; Wolff 2021). Ta
odnos se v novi družbeni realnosti po vojni obrne na glavo, predvsem z
194
jih v zid pritisnila. [Moderatorka Neža Čebron Lipovec skuša pomiriti
strasti, pri čemer so slovenski in italijanski Koprčani sedeli ločeno
vsak na svojem delu.]
Na te spomine je reagirala italijanska domačinka iz Kopra s poudarja-
njem krivic, ki jih je jugoslovanski socializem prizadejal istrskim Italija-
nom, od konfiskacije privatne lastnine in premestitev italijanskih otrok v
slovenske šole do etikete fašistov v nasprotju s »privilegiranimi« priseljenci
(Hrobat Virloget 2015b, 546):
Pa vendar, na primer Tomos je bil zgrajen na zemlji, ki je bila ukra-
dena mojemu dedku in nihče mu je nikoli ni vrnil. Ni bil niti fašist
in niti komunist, bil je le kmet, ki je pošteno delal. In to je potreb-
no povedati, da so nekateri, ki so prišli v Koper, imeli srečo, delo in
dom, ampak bilo je veliko krivic v odnosu do ljudi, ki sploh niso bili
vpleteni v grde reči. V tistih 50. letih je bilo, se je govorilo o šoli, am-
pak sistem ni bil idiličen. Bili so prisilni premiki italijanskih otrok v
slovenske šole [. . .]. Tako je bilo mnogo otrok v slovenskih šolah, ki
niso znali slovenščine, saj doma je niso govorili nikoli. Pomembno je
povedati, da s tem, ko se je želelo popraviti določene krivice, se jih je
naredilo druge krivice. [O sedežu Radia Koper, ki je bil prej sedež ita-
lijanskih komunistov; o l. 1922 izvoljenem koprskem županu, ki je bil
komunist.] Koprčani niso nikoli volili za fašiste. To je potrebno spo-
mniti, ker se pogosto govori laži o tem. V Izoli je bilo demokratsko-
krščansko vodstvo, v Piranu je bila komunistična partija, eko. Zelo
pogosto samo zato, ker so Italijani, so bili definirani kot fašisti, tu-
di če so bili komunisti ali drugega političnega prepričanja. [O zaprtju
šol.]
V tem napetem vzdušju na javni prireditvi je prišel na dan desetletja star
konflikt na področju severnega Jadrana o superiornosti ene etnične skupi-
ne nad drugo. V času fašizma so se Italijani v odnosu do sciavov, kot je bil in
še vedno je italijanski slabšalen izraz za slovansko prebivalstvo, kot pred-
stavniki italijanske civiltà počutili večvredne in bolj »civilizirane«. Prezir
oz. ignoranca do razlik se pozna že v enačenju različnih slovanskih etnič-
nih, nacionalnih skupin, slovenske in hrvaške, v eno samo, slovansko. Ta
opozicija se enači z družbenem konfliktom med urbanim in ruralnim (Ba-
skar 2002; Ballinger 2003; D’Alessio 2008; Verginella 2015; Wolff 2021). Ta
odnos se v novi družbeni realnosti po vojni obrne na glavo, predvsem z
194
