Page 194 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 194
»eksodusu«? O prenovi istrske družbe, družbenih odnosih in dediščini
še danes negativno etiketirani, videni so kot izkoriščevalci, nasilni, glasni,
vulgarni, rasistični in sami odgovorni za svojo nesrečno usodo. Tako je na
njihova pleča zvrnjena ne le odgovornost za lastno usodo, ampak celo vsa
teža kolonizacije, s čimer jim je predana vsa sramota in krivda zanjo. Pri
vsej tej negativni stigmatizaciji je pri priseljencih iste narodnosti mogoče
zaznati veliko vrzel med integracijo in bivanjskim občutkom tujstva. Pieds-
noirs so tako ostali ujeti med dvema svetovoma, med enim, ki jih je pregnal,
v Alžiriji kot lastni domovini, in drugim, ki jih je zavračal, v Franciji kot
»matični« domovini (Baussant 2002, 249–256).
Simbolnih meja je seveda več. V Istri, sploh na podeželju, je še danes po-
sebej močno razlikovanje Istranov od t. i. foreštov, tujcev, o čemer je pisal
že Borut Brumen (2000). Pri tem opaža premično definicijo forešta glede
na kontekst govora, enkrat so to v vasi Sv. Peter priseljeni vaščani iz so-
sednjih vasi, priženjeni, ljudje po opravkih v vasi ali obiskovalci iz obal-
nih mest, drugič pa so to ljudje, ki prihajajo v vas uradno, kot turisti ali
po službeni dolžnosti. Ko je govora o slednjih, velikokrat percepiranih tudi
kot predstavniki oblasti, se prvi, šuperski forešti spremenijo v domačine. Pri
teh se pričakuje, da se bodo vedli v skladu z nenapisanim moralnim kode-
ksom, imenovanim krjanca (razširjena beseda po širši Primorski), njegovo
upoštevanje bo skupnost opazovala in neprimerno vedenje sankcionira-
la z govoricami, pričakuje se zanimanje in vključevanje v vaške dejavnosti
(Brumen 2000, 379–384).
Kako močne so še desetletja po priselitvi simbolne meje z domačini, pri-
čajo priseljenci, ki se še po več kot sedmih desetletjih bivanja v Istri ne
upajo identificirati za Istrane. Ta razdor med »avtohtonimi« Istrani in »pri-
seljenimi« je bilo moč zaznati na okroglih mizah, kjer so se govorci vedno
opredeljevali za eno ali drugo. Nazorno o tej negotovi identifikaciji prise-
ljencev z Istrani na okrogli mizi dne 27. novembra 2019 pove gospod, ki se
je v Koper priselil že pred 75-imi leti, ko izjavi, da je šele pred nedavnim
prvič »izgovoril besedo Istran«:
Sem Istran, meni je se je dogodilo dva mesca od tega, da so me vpra-
šali, od kod si, kdo si, in prvič sem izpregovoril besedo Istran, kajti,
ko sem bil jst še v detinstvu, mi je stric rekel: »Ma oštja, ma kaj si ti
zabit kot Istranjan!« Veste in Istra je dobila en . . . Tako sramežljivo
stališče, da oni so nekaj manj, če je kakšen Istran, naj mi potrdi, ker
je bilo občutek, da so nekaj manj in dalje . . . Dalje tudi to, mi ki smo
prišli od prej od pol, sem 75 let v Kopru, sem prvič, kot vam pravim,
rekel, da sem Istran.
192
še danes negativno etiketirani, videni so kot izkoriščevalci, nasilni, glasni,
vulgarni, rasistični in sami odgovorni za svojo nesrečno usodo. Tako je na
njihova pleča zvrnjena ne le odgovornost za lastno usodo, ampak celo vsa
teža kolonizacije, s čimer jim je predana vsa sramota in krivda zanjo. Pri
vsej tej negativni stigmatizaciji je pri priseljencih iste narodnosti mogoče
zaznati veliko vrzel med integracijo in bivanjskim občutkom tujstva. Pieds-
noirs so tako ostali ujeti med dvema svetovoma, med enim, ki jih je pregnal,
v Alžiriji kot lastni domovini, in drugim, ki jih je zavračal, v Franciji kot
»matični« domovini (Baussant 2002, 249–256).
Simbolnih meja je seveda več. V Istri, sploh na podeželju, je še danes po-
sebej močno razlikovanje Istranov od t. i. foreštov, tujcev, o čemer je pisal
že Borut Brumen (2000). Pri tem opaža premično definicijo forešta glede
na kontekst govora, enkrat so to v vasi Sv. Peter priseljeni vaščani iz so-
sednjih vasi, priženjeni, ljudje po opravkih v vasi ali obiskovalci iz obal-
nih mest, drugič pa so to ljudje, ki prihajajo v vas uradno, kot turisti ali
po službeni dolžnosti. Ko je govora o slednjih, velikokrat percepiranih tudi
kot predstavniki oblasti, se prvi, šuperski forešti spremenijo v domačine. Pri
teh se pričakuje, da se bodo vedli v skladu z nenapisanim moralnim kode-
ksom, imenovanim krjanca (razširjena beseda po širši Primorski), njegovo
upoštevanje bo skupnost opazovala in neprimerno vedenje sankcionira-
la z govoricami, pričakuje se zanimanje in vključevanje v vaške dejavnosti
(Brumen 2000, 379–384).
Kako močne so še desetletja po priselitvi simbolne meje z domačini, pri-
čajo priseljenci, ki se še po več kot sedmih desetletjih bivanja v Istri ne
upajo identificirati za Istrane. Ta razdor med »avtohtonimi« Istrani in »pri-
seljenimi« je bilo moč zaznati na okroglih mizah, kjer so se govorci vedno
opredeljevali za eno ali drugo. Nazorno o tej negotovi identifikaciji prise-
ljencev z Istrani na okrogli mizi dne 27. novembra 2019 pove gospod, ki se
je v Koper priselil že pred 75-imi leti, ko izjavi, da je šele pred nedavnim
prvič »izgovoril besedo Istran«:
Sem Istran, meni je se je dogodilo dva mesca od tega, da so me vpra-
šali, od kod si, kdo si, in prvič sem izpregovoril besedo Istran, kajti,
ko sem bil jst še v detinstvu, mi je stric rekel: »Ma oštja, ma kaj si ti
zabit kot Istranjan!« Veste in Istra je dobila en . . . Tako sramežljivo
stališče, da oni so nekaj manj, če je kakšen Istran, naj mi potrdi, ker
je bilo občutek, da so nekaj manj in dalje . . . Dalje tudi to, mi ki smo
prišli od prej od pol, sem 75 let v Kopru, sem prvič, kot vam pravim,
rekel, da sem Istran.
192
