Page 192 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 192
»eksodusu«? O prenovi istrske družbe, družbenih odnosih in dediščini
kupil . . . Jaz imam majhno plačo.« »Ne skrbi za to,« je rekel, »ko bom
prišel dol, bom rabil za . . . Eno fešto, mal naenkrat boš . . .« Sem delal
na občini in sem bil prijatelj z županom, ki je stanoval v tej hiši tu,
tu zgoraj je stanoval, je bil Italijan, Furlan je bil. Sem rekel: »Poslu-
ši, moj lastnik hiše gre proč, mi je rekel, me je povabil, da naj gremo
na sodišče, da mi bo prepisal hišo, bom jaz počasi mu odplačeval.«
»Kaj!!!??« je rekel, »ne, vidiš,« je rekel, »mi ne smemo od Italijanov, ki
grejo proč kupovati, mi komunisti ne smemo!« Jaz sem bil član parti-
je, ne. »Ne smemo mi komunisti kupovati od njih! Ker bodo rekli, da
smo jih poslali proč al pa da jim jemljemo hiše! Ne smemo mi! Sej boš
imel stanovanje, ko boš hotel . . .« [. . .] Skratka, me je prepričal, da nej
pustim, ne. No in jaz, seveda, ker sem bil član partije, sem ubogal . . .
Ampak so prišli potem z notranjosti dol, so vse pokupili! Tudi tisto
mojo. So kupili, pa prodali, pa zaslužili. Skratka, mi smo bili tako, na-
vezani na disciplino . . .
Take simbolne meje med ljudmi iste narodnosti je mogoče zaznati tudi v
drugih pogovorih s slovenskimi Istrani. Veliko o številnih družbenih mejah
v tej prenovljeni istrski družbi pove v smehu povedan komentar Tonina,
slovenskega Istrana iz Škofij v Domu starejših občanov v Kopru:
Na Čevljarski v Kopru sta se dve Štajerki pogovarjali in sta slišali dve
stari ženici, ki sta se pogovarjali po italijansko. In Štajerki sta rekli:
»Še imamo tujcev tuki.« One, ki so bile iz Maribora, torej tujke, so
smatrale, da so naše!!!! [Zapis iz terenskega dnevnika.]
V tej pripombi je mogoče prepoznati kar troje simbolnih mej: da sloven-
ski Istrani slovenskih priseljencev niso imeli za »svoje«, prav tako kot slo-
venski priseljenci niso sprejemali istrskih Italijanov za »svoje«, medtem ko
so se slovenski in italijanski Istrani počutili skupaj na »drugi« strani meje,
kot »mi«. Pri slovenskih Istranih je pogosto zaznati pogled na priseljence
kot privilegirane, kot pripomnijo v pogovoru v Domu starejših občanov v
Kopru: »Prišleki so se naselili zastonj v te hiše noter ali za majhne solde
[zapis iz terenskega dnevnika].«
V vseh teh pričevanjih je vidna družbena meja med domačini in prise-
ljenci iste narodnosti, kar je mogoče primerjati z raziskavo Jasne Čapo
Žmegač (2010) o priseljevanju Hrvatov iz Srbije na Hrvaško po zadnjih voj-
nah na Balkanu. Čeprav gre pri vseh teh »menjavah prebivalstva« za migra-
cije pripadnikov istega jezika oz. pripadnikov iste etničnosti prek nacional-
190
kupil . . . Jaz imam majhno plačo.« »Ne skrbi za to,« je rekel, »ko bom
prišel dol, bom rabil za . . . Eno fešto, mal naenkrat boš . . .« Sem delal
na občini in sem bil prijatelj z županom, ki je stanoval v tej hiši tu,
tu zgoraj je stanoval, je bil Italijan, Furlan je bil. Sem rekel: »Poslu-
ši, moj lastnik hiše gre proč, mi je rekel, me je povabil, da naj gremo
na sodišče, da mi bo prepisal hišo, bom jaz počasi mu odplačeval.«
»Kaj!!!??« je rekel, »ne, vidiš,« je rekel, »mi ne smemo od Italijanov, ki
grejo proč kupovati, mi komunisti ne smemo!« Jaz sem bil član parti-
je, ne. »Ne smemo mi komunisti kupovati od njih! Ker bodo rekli, da
smo jih poslali proč al pa da jim jemljemo hiše! Ne smemo mi! Sej boš
imel stanovanje, ko boš hotel . . .« [. . .] Skratka, me je prepričal, da nej
pustim, ne. No in jaz, seveda, ker sem bil član partije, sem ubogal . . .
Ampak so prišli potem z notranjosti dol, so vse pokupili! Tudi tisto
mojo. So kupili, pa prodali, pa zaslužili. Skratka, mi smo bili tako, na-
vezani na disciplino . . .
Take simbolne meje med ljudmi iste narodnosti je mogoče zaznati tudi v
drugih pogovorih s slovenskimi Istrani. Veliko o številnih družbenih mejah
v tej prenovljeni istrski družbi pove v smehu povedan komentar Tonina,
slovenskega Istrana iz Škofij v Domu starejših občanov v Kopru:
Na Čevljarski v Kopru sta se dve Štajerki pogovarjali in sta slišali dve
stari ženici, ki sta se pogovarjali po italijansko. In Štajerki sta rekli:
»Še imamo tujcev tuki.« One, ki so bile iz Maribora, torej tujke, so
smatrale, da so naše!!!! [Zapis iz terenskega dnevnika.]
V tej pripombi je mogoče prepoznati kar troje simbolnih mej: da sloven-
ski Istrani slovenskih priseljencev niso imeli za »svoje«, prav tako kot slo-
venski priseljenci niso sprejemali istrskih Italijanov za »svoje«, medtem ko
so se slovenski in italijanski Istrani počutili skupaj na »drugi« strani meje,
kot »mi«. Pri slovenskih Istranih je pogosto zaznati pogled na priseljence
kot privilegirane, kot pripomnijo v pogovoru v Domu starejših občanov v
Kopru: »Prišleki so se naselili zastonj v te hiše noter ali za majhne solde
[zapis iz terenskega dnevnika].«
V vseh teh pričevanjih je vidna družbena meja med domačini in prise-
ljenci iste narodnosti, kar je mogoče primerjati z raziskavo Jasne Čapo
Žmegač (2010) o priseljevanju Hrvatov iz Srbije na Hrvaško po zadnjih voj-
nah na Balkanu. Čeprav gre pri vseh teh »menjavah prebivalstva« za migra-
cije pripadnikov istega jezika oz. pripadnikov iste etničnosti prek nacional-
190
