Page 195 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 195
Simbolne meje v istrski družbi
Družbene meje med ljudmi različnih etničnih identitet:
Slovenci proti Italijanom
Iz zgoraj navedenega se postavlja vprašanje, kdo se v Istri počuti »na svoji
zemlji« in kdo je iz te skupnosti izločen? Že iz zgornje šaljive pripovedi lah-
ko sklepamo, da so se priseljenci vendarle počutili »na svoji zemlji«, kar je
verjetno poudarjal dominanten jugoslovanski spomin, po katerem so Ita-
lijani, ki so jih ob prihodu srečevali (vendar z leti vedno manj), na sloven-
skem ozemlju, tujci. To je razvidno iz pripombe, ki jo je mimogrede izrekla
Roza, priseljena učiteljica slovenščine iz Ljubljane, da so se Italijani, ki jih
hkrati imenuje domačini, izseljevali »nazaj« v Italijo. »So bili še domačini,
ampak so se veliko izseljevali nazaj v Italijo od tukaj.« Iz tega je jasno, da so
jih priseljenci dojemali kot le začasno prisotne, po prevladujočem mnenju
zaradi priseljevanja v času fašizma.
Percepcija Italijanov kot tujcev na slovenskem ozemlju ustreza naciona-
listični ideologiji, po kateri naj bi kulturne meje ustrezale političnim, torej,
država naj bi vsebovala le ljudi »istega tipa« (Gellner 1983). Medetnično
sovraštvo iz časa nasilnega fašizma in vojne je pustilo globoke posledice v
medosebnih odnosih v Istri, kar je opazno v precej močni družbeni meji
med Italijani in priseljenimi Slovenci. Tako je videti, da skupnosti še dan-
danes živijo druga mimo druge, vsaka s svojimi zatrtimi spomini. Ko se ti
srečajo, pride do konflikta, kakor je prišlo na javni prireditvi pripovedova-
nja spominov o Kopru »Pripovedujem zgodbo o mestu, urbane legende in
anekdote« jeseni leta 2012 v organizaciji Neže Čebron Lipovec, Maše Saka-
ra in Zdenka Bombeka.² Razburjenje sta povzročila javno izražena spomi-
na, drug za drugim, o medsebojnem preziru, poniževanju, ko so slovensko
priseljenko na ulici ponižali korpski Italijani, Italijanko pa Slovenci.
In jaz grem enkrat tam mimo [Loggie], verjetno sem šla v službo in
ena zasika za mano. Jaz sem v tistem, ko sem to zaslišala, sem ji tako
klofuto primazala, da sem se samo sebe tako ustrašila, da sem se kar
tresti začela.
Meni so pa rekli, »Maledetta Italiana!« [»Prekleta Italijanka!«], in sem
² V letih 2012 in 2013 je bilo organiziranih skupaj sedem javnih diskusij, ki so se zaključile z
razstavo. Namen večerov pripovedovanja je bil razumeti mesto »od spodaj navzgor«, slišati
osebne spomine in zgodbe o preteklosti Kopra. Ponovno se je kot pri večini kulturnih javnih
dogodkov pokazalo, da so bili prisotni v glavnem Slovenci in Italijani, medtem ko je ostajal
odsoten glas večine delavskega razreda iz drugih republik nekdanje Jugoslavije. Sicer so
bili prisotni, vsaj na dogodkih, povezanih z njimi, na primer o tovarni tomo s, Luki Koper,
vendar niso veliko javno spregovorili (Čebron Lipovec 2015).
193
Družbene meje med ljudmi različnih etničnih identitet:
Slovenci proti Italijanom
Iz zgoraj navedenega se postavlja vprašanje, kdo se v Istri počuti »na svoji
zemlji« in kdo je iz te skupnosti izločen? Že iz zgornje šaljive pripovedi lah-
ko sklepamo, da so se priseljenci vendarle počutili »na svoji zemlji«, kar je
verjetno poudarjal dominanten jugoslovanski spomin, po katerem so Ita-
lijani, ki so jih ob prihodu srečevali (vendar z leti vedno manj), na sloven-
skem ozemlju, tujci. To je razvidno iz pripombe, ki jo je mimogrede izrekla
Roza, priseljena učiteljica slovenščine iz Ljubljane, da so se Italijani, ki jih
hkrati imenuje domačini, izseljevali »nazaj« v Italijo. »So bili še domačini,
ampak so se veliko izseljevali nazaj v Italijo od tukaj.« Iz tega je jasno, da so
jih priseljenci dojemali kot le začasno prisotne, po prevladujočem mnenju
zaradi priseljevanja v času fašizma.
Percepcija Italijanov kot tujcev na slovenskem ozemlju ustreza naciona-
listični ideologiji, po kateri naj bi kulturne meje ustrezale političnim, torej,
država naj bi vsebovala le ljudi »istega tipa« (Gellner 1983). Medetnično
sovraštvo iz časa nasilnega fašizma in vojne je pustilo globoke posledice v
medosebnih odnosih v Istri, kar je opazno v precej močni družbeni meji
med Italijani in priseljenimi Slovenci. Tako je videti, da skupnosti še dan-
danes živijo druga mimo druge, vsaka s svojimi zatrtimi spomini. Ko se ti
srečajo, pride do konflikta, kakor je prišlo na javni prireditvi pripovedova-
nja spominov o Kopru »Pripovedujem zgodbo o mestu, urbane legende in
anekdote« jeseni leta 2012 v organizaciji Neže Čebron Lipovec, Maše Saka-
ra in Zdenka Bombeka.² Razburjenje sta povzročila javno izražena spomi-
na, drug za drugim, o medsebojnem preziru, poniževanju, ko so slovensko
priseljenko na ulici ponižali korpski Italijani, Italijanko pa Slovenci.
In jaz grem enkrat tam mimo [Loggie], verjetno sem šla v službo in
ena zasika za mano. Jaz sem v tistem, ko sem to zaslišala, sem ji tako
klofuto primazala, da sem se samo sebe tako ustrašila, da sem se kar
tresti začela.
Meni so pa rekli, »Maledetta Italiana!« [»Prekleta Italijanka!«], in sem
² V letih 2012 in 2013 je bilo organiziranih skupaj sedem javnih diskusij, ki so se zaključile z
razstavo. Namen večerov pripovedovanja je bil razumeti mesto »od spodaj navzgor«, slišati
osebne spomine in zgodbe o preteklosti Kopra. Ponovno se je kot pri večini kulturnih javnih
dogodkov pokazalo, da so bili prisotni v glavnem Slovenci in Italijani, medtem ko je ostajal
odsoten glas večine delavskega razreda iz drugih republik nekdanje Jugoslavije. Sicer so
bili prisotni, vsaj na dogodkih, povezanih z njimi, na primer o tovarni tomo s, Luki Koper,
vendar niso veliko javno spregovorili (Čebron Lipovec 2015).
193
