Page 193 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 193
Simbolne meje v istrski družbi
Leta 1965 se je po Kopru
še srečevalo kmečke
vozove z voli boškarini,
kot je primer na
fotografiji iz spodnje
Semedele na Tomšičevi
ulici
nih mej, je situacija primerljiva z Istro, saj se v izpraznjeni prostor ravno
tako priseljujejo ljudje iste etničnosti, tudi narodnosti, slovenske ali jugo-
slovanske, pa čeprav potekajo množične migracije znotraj državne meje.
Jasna Čapo Žmegač je problematizirala termin t. i. soetničnih migracij, saj
predvideva »vrnitev« v domovino in neproblematično vključitev migran-
tov v družbo, in sicer na osnovi na videz naravne povezave med človekom
in etnično skupino, domovino. Vendar takšni pogledi etnonacionalistično
usmerjenih politikov ne sovpadajo z realnostjo migrantov, kljub temu da
gre za etnično privilegirane migrante, ki v novi domovini pridobijo vse pra-
vice (državljanstvo, politične pravice, nimajo statusa begunca; za razliko
od drugih beguncev nimajo želje po vrnitvi nazaj). Izgubo doma le v za-
četku preselitve ublaži ideja skupne etnične pripadnosti z lokalnim prebi-
valstvom, ki pa ne pokaže zanimanja za priseljence in jih sprejema na »hla-
den« način. Etnična privilegiranost tako velja le za čas preselitve, saj določa
cilj, olajša pridobitev državljanstva, pomaga pri občutku primoranosti se-
litve, vendar sčasoma etničnost ni več privilegij. Ker domačini zavračajo
priseljence, se nacionalna predpostavka o neproblematičnosti integracije
soetničnih migracij izkaže za iluzorno, migranti so še vedno ukoreninjeni
drugje – v izgubljenem domu. Tako se jasno pokaže, da migrantov ni mo-
goče etiketirati po zunanjih merilih, ampak je potrebno o njih razmišljati
na osnovi njihovih vsakdanjih izkušenj in praks (Čapo Žmegač 2010).
Prav tako so bili in so še danes negativno stigmatizirani alžirski migranti
iste, francoske, narodnosti v Franciji, ko so po alžirsko-francoskih vojnah
morali množično bežati v Francijo kot »matično« domovino, kar državne
oblasti zopet imenujejo »repatriacija«. V očeh domačinov so t. i. pieds-noirs
191
Leta 1965 se je po Kopru
še srečevalo kmečke
vozove z voli boškarini,
kot je primer na
fotografiji iz spodnje
Semedele na Tomšičevi
ulici
nih mej, je situacija primerljiva z Istro, saj se v izpraznjeni prostor ravno
tako priseljujejo ljudje iste etničnosti, tudi narodnosti, slovenske ali jugo-
slovanske, pa čeprav potekajo množične migracije znotraj državne meje.
Jasna Čapo Žmegač je problematizirala termin t. i. soetničnih migracij, saj
predvideva »vrnitev« v domovino in neproblematično vključitev migran-
tov v družbo, in sicer na osnovi na videz naravne povezave med človekom
in etnično skupino, domovino. Vendar takšni pogledi etnonacionalistično
usmerjenih politikov ne sovpadajo z realnostjo migrantov, kljub temu da
gre za etnično privilegirane migrante, ki v novi domovini pridobijo vse pra-
vice (državljanstvo, politične pravice, nimajo statusa begunca; za razliko
od drugih beguncev nimajo želje po vrnitvi nazaj). Izgubo doma le v za-
četku preselitve ublaži ideja skupne etnične pripadnosti z lokalnim prebi-
valstvom, ki pa ne pokaže zanimanja za priseljence in jih sprejema na »hla-
den« način. Etnična privilegiranost tako velja le za čas preselitve, saj določa
cilj, olajša pridobitev državljanstva, pomaga pri občutku primoranosti se-
litve, vendar sčasoma etničnost ni več privilegij. Ker domačini zavračajo
priseljence, se nacionalna predpostavka o neproblematičnosti integracije
soetničnih migracij izkaže za iluzorno, migranti so še vedno ukoreninjeni
drugje – v izgubljenem domu. Tako se jasno pokaže, da migrantov ni mo-
goče etiketirati po zunanjih merilih, ampak je potrebno o njih razmišljati
na osnovi njihovih vsakdanjih izkušenj in praks (Čapo Žmegač 2010).
Prav tako so bili in so še danes negativno stigmatizirani alžirski migranti
iste, francoske, narodnosti v Franciji, ko so po alžirsko-francoskih vojnah
morali množično bežati v Francijo kot »matično« domovino, kar državne
oblasti zopet imenujejo »repatriacija«. V očeh domačinov so t. i. pieds-noirs
191
