Page 20 - Florjančič, Viktorija. 2021. Koronaizziv visokega šolstva: od teorije k praksi. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 20
2 E-izobraževanje in študij na daljavo
tudi preverjanje in ocenjevanje znanja. Te značilnosti študij na daljavo
razlikujejo od samoizobraževanja, ko si učeči se znanje pridobiva sam.
Sodobni študij na daljavo omogoča tudi dvosmerno komunikacijo med
vsemi udeleženci pedagoškega procesa (učitelja s študenti in med štu-
denti).
V primeru dopisnega izobraževanja sta bila učeči se in institucija (uči-
telj) povezana po klasični pošti. Klasična pošta se je uporabljala za po-
sredovanje učnih gradiv in navodil za študij, za posredovanje opravlje-
nih obveznosti (nalog) ter tudi za (enosmerno) komunikacijo. Z razvo-
jem tehnologije so se v študij na daljavo vključevale nove tehnologije,
telefon, radio in televizija (t. i. teleizobraževanje), ki so postopno do-
polnjevale in/ali nadomeščale klasično pošto. Z razvojem računalniških
omrežij, predvsem interneta, in v 90. letih prejšnjega stoletja še sve-
tovnega spleta je študij na daljavo dobil dodatne možnosti in priložno-
sti. Svetovni splet je olajšal posredovanje gradiv, opravljanje študijskih
obveznosti, spremljanje napredka študentov; predvsem pa je omogočil
dvosmerno komunikacijo. Komunikacija je lahko asinhrona (komuni-
kacija ne poteka v času) ali/in sinhrona (sodelujoči so istočasno prisotni
v virtualnem ali realnem prostoru). Z ustvarjanjem mentorsko podprtih
učečih se skupnosti postaja študij na daljavo pogosto celo učinkovitejši
od klasičnega študija.
Študij (izobraževanje) na daljavo je tako način izvedbe pedagoške
dela, pri katerem (Keegan 1990; Simonson idr. 2011):
• pedagoški proces načrtuje, organizira in izvaja izobraževalna orga-
nizacija;
• sta učitelj in učeči se prostorsko in časovno ločena;
• sta učitelj in učeči se, kljub prostorski in časovni ločenosti, po-
vezana, komunikacija med udeleženci pa je lahko sinhrona in/ali
asinhrona;
• se med učečimi se in učiteljem oblikuje t. i. učeča se skupnost, ki
temelji na dvosmerni interakciji, sodelovanju in komunikaciji.
Tehnologija tako predstavlja medij, ki medsebojno povezuje vse ude-
ležence učeče se skupnosti (Fee 2009). Bates (2005) v ik t vidi ključno
sestavino izvedbe študija na daljavo. Pri tem soglaša s Kaufmanom
(1989 v Bates 2005, 6) in Nipperjem (1989 v Bates 2005, 6) ter študij
na daljavo razvršča v tri generacije (Bates 2005, 6–8).
V prvi generaciji študija na daljavo je tehnologija omogočala posredo-
vanje študijskih vsebin od organizacije do študenta. Bates (2005, 6) v to
20
tudi preverjanje in ocenjevanje znanja. Te značilnosti študij na daljavo
razlikujejo od samoizobraževanja, ko si učeči se znanje pridobiva sam.
Sodobni študij na daljavo omogoča tudi dvosmerno komunikacijo med
vsemi udeleženci pedagoškega procesa (učitelja s študenti in med štu-
denti).
V primeru dopisnega izobraževanja sta bila učeči se in institucija (uči-
telj) povezana po klasični pošti. Klasična pošta se je uporabljala za po-
sredovanje učnih gradiv in navodil za študij, za posredovanje opravlje-
nih obveznosti (nalog) ter tudi za (enosmerno) komunikacijo. Z razvo-
jem tehnologije so se v študij na daljavo vključevale nove tehnologije,
telefon, radio in televizija (t. i. teleizobraževanje), ki so postopno do-
polnjevale in/ali nadomeščale klasično pošto. Z razvojem računalniških
omrežij, predvsem interneta, in v 90. letih prejšnjega stoletja še sve-
tovnega spleta je študij na daljavo dobil dodatne možnosti in priložno-
sti. Svetovni splet je olajšal posredovanje gradiv, opravljanje študijskih
obveznosti, spremljanje napredka študentov; predvsem pa je omogočil
dvosmerno komunikacijo. Komunikacija je lahko asinhrona (komuni-
kacija ne poteka v času) ali/in sinhrona (sodelujoči so istočasno prisotni
v virtualnem ali realnem prostoru). Z ustvarjanjem mentorsko podprtih
učečih se skupnosti postaja študij na daljavo pogosto celo učinkovitejši
od klasičnega študija.
Študij (izobraževanje) na daljavo je tako način izvedbe pedagoške
dela, pri katerem (Keegan 1990; Simonson idr. 2011):
• pedagoški proces načrtuje, organizira in izvaja izobraževalna orga-
nizacija;
• sta učitelj in učeči se prostorsko in časovno ločena;
• sta učitelj in učeči se, kljub prostorski in časovni ločenosti, po-
vezana, komunikacija med udeleženci pa je lahko sinhrona in/ali
asinhrona;
• se med učečimi se in učiteljem oblikuje t. i. učeča se skupnost, ki
temelji na dvosmerni interakciji, sodelovanju in komunikaciji.
Tehnologija tako predstavlja medij, ki medsebojno povezuje vse ude-
ležence učeče se skupnosti (Fee 2009). Bates (2005) v ik t vidi ključno
sestavino izvedbe študija na daljavo. Pri tem soglaša s Kaufmanom
(1989 v Bates 2005, 6) in Nipperjem (1989 v Bates 2005, 6) ter študij
na daljavo razvršča v tri generacije (Bates 2005, 6–8).
V prvi generaciji študija na daljavo je tehnologija omogočala posredo-
vanje študijskih vsebin od organizacije do študenta. Bates (2005, 6) v to
20
