Page 10 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2024. Glasbena kritika – nekoč in danes ▪︎ Music Criticism – Yesterday and Today. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 7
P. 10
glasbena kritika – nekoč in danes | music criticism – yesterday and today
Glede na Hanslickov sloves se zdi najbolj presenetljiv vidik omenjene-
ga zapisa avtorjev poudarek na izobraževalnem pomenu kritike, ne pa na
njeni estetski vlogi, kar bi seveda pričakovali od tedaj najpomembnejšega
zagovornika formalistične estetike. Na drugi strani kaže tovrstna predsta-
va o kritiku kot javnem vzgojitelju na enega izmed osrednjih pomenov kri-
tike v 19. stoletju: iz razsvetljenstva izpeljani model kritike kot enega od
najpomembnejših oblikovalcev javnega mnenja. Kljub temu, da je verjetno
osnovno izobraževalno poslanstvo kritike še vedno enako, je dejstvo, da se
je njena vloga z zatonom tiskanih medijev ob vse večji prevladi elementov
popularne kulture močno spremenila. Od enega izmed osrednjih žanrov
t. i. časopisne civilizacije v 19. stoletju do domala popolne marginalizacije
kritike umetnostne glasbe, s katero se srečujemo v današnjem času.
Odsotnost slednje se zdi posledica nekaterih tektonskih družbenih
sprememb in docela spremenjene vloge umetnosti in medijev v današnjem
času. Te v veliki meri narekuje digitalna preobrazba s povsem spremenje-
no medijsko podobo in posledično še pred nekaj desetletji nepredstavlji-
vimi spremembami v hitrosti, količini in dostopu do informacij. Seveda
število koncertnih prireditev, ki jih je mogoče z nekaj kliki spremljati iz
naslonjača, objav posnetkov na kanalu YouTube, specializiranih TV-pro-
gramov s klasično glasbo, prosto dostopnih digitalnih baz posnetkov res-
ne glasbe itd. omogoča večji dostop do koncertnih in opernih dogodkov
kot kadarkoli. Po drugi strani pa prav zavoljo omenjene prenasičenosti, ki
bolj kot kdajkoli prej zaznamuje sodobno digitalno okolje, pri uporabni-
kih oz. recipientih pogosto umanjka prav prepotrebni kritični razmislek
o vsebini ter sporočilnosti, ki bi zmogel ločiti zrnje od plev. Tako se tudi
umetnostna kritika ob vse večji odsotnosti avtoritet, prevladi najrazličnej-
ših anonimnih komentarjev ter vse bolj izraziti odvisnosti medijev od ko-
mercialnih zakonitosti oz. števila klikov potrošnikov srečuje z zahtevnejši-
mi izzivi kot kadarkoli. Žal vse pogosteje prav kvantitativni kriteriji, ne le
v manjših, temveč tudi v nekaterih osrednjih medijih, postajajo odločilni
za obravnavo posameznega umetniškega dogodka kot tudi vrednotenje
kritiškega prispevka. Tako se zdi vloga medijev v tem pogledu vsekakor
ključna.
Nekaj izmed omenjenih zadreg, s katerimi se v današnjem času srečuje
glasbena kritika, obravnava tudi 15 prispevkov v tokratni, sedmi publikaciji
zbirke Studia musicologica Labacensia. Med njimi velja omeniti uvodni čla-
nek danes enega izmed najvidnejših kritikov, skladatelja in publicista Alexa
Rossa, kritika revije The New Yorker ter avtorja uspešnice Drugo je hrup
10
Glede na Hanslickov sloves se zdi najbolj presenetljiv vidik omenjene-
ga zapisa avtorjev poudarek na izobraževalnem pomenu kritike, ne pa na
njeni estetski vlogi, kar bi seveda pričakovali od tedaj najpomembnejšega
zagovornika formalistične estetike. Na drugi strani kaže tovrstna predsta-
va o kritiku kot javnem vzgojitelju na enega izmed osrednjih pomenov kri-
tike v 19. stoletju: iz razsvetljenstva izpeljani model kritike kot enega od
najpomembnejših oblikovalcev javnega mnenja. Kljub temu, da je verjetno
osnovno izobraževalno poslanstvo kritike še vedno enako, je dejstvo, da se
je njena vloga z zatonom tiskanih medijev ob vse večji prevladi elementov
popularne kulture močno spremenila. Od enega izmed osrednjih žanrov
t. i. časopisne civilizacije v 19. stoletju do domala popolne marginalizacije
kritike umetnostne glasbe, s katero se srečujemo v današnjem času.
Odsotnost slednje se zdi posledica nekaterih tektonskih družbenih
sprememb in docela spremenjene vloge umetnosti in medijev v današnjem
času. Te v veliki meri narekuje digitalna preobrazba s povsem spremenje-
no medijsko podobo in posledično še pred nekaj desetletji nepredstavlji-
vimi spremembami v hitrosti, količini in dostopu do informacij. Seveda
število koncertnih prireditev, ki jih je mogoče z nekaj kliki spremljati iz
naslonjača, objav posnetkov na kanalu YouTube, specializiranih TV-pro-
gramov s klasično glasbo, prosto dostopnih digitalnih baz posnetkov res-
ne glasbe itd. omogoča večji dostop do koncertnih in opernih dogodkov
kot kadarkoli. Po drugi strani pa prav zavoljo omenjene prenasičenosti, ki
bolj kot kdajkoli prej zaznamuje sodobno digitalno okolje, pri uporabni-
kih oz. recipientih pogosto umanjka prav prepotrebni kritični razmislek
o vsebini ter sporočilnosti, ki bi zmogel ločiti zrnje od plev. Tako se tudi
umetnostna kritika ob vse večji odsotnosti avtoritet, prevladi najrazličnej-
ših anonimnih komentarjev ter vse bolj izraziti odvisnosti medijev od ko-
mercialnih zakonitosti oz. števila klikov potrošnikov srečuje z zahtevnejši-
mi izzivi kot kadarkoli. Žal vse pogosteje prav kvantitativni kriteriji, ne le
v manjših, temveč tudi v nekaterih osrednjih medijih, postajajo odločilni
za obravnavo posameznega umetniškega dogodka kot tudi vrednotenje
kritiškega prispevka. Tako se zdi vloga medijev v tem pogledu vsekakor
ključna.
Nekaj izmed omenjenih zadreg, s katerimi se v današnjem času srečuje
glasbena kritika, obravnava tudi 15 prispevkov v tokratni, sedmi publikaciji
zbirke Studia musicologica Labacensia. Med njimi velja omeniti uvodni čla-
nek danes enega izmed najvidnejših kritikov, skladatelja in publicista Alexa
Rossa, kritika revije The New Yorker ter avtorja uspešnice Drugo je hrup
10
