Page 11 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2024. Glasbena kritika – nekoč in danes ▪︎ Music Criticism – Yesterday and Today. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 7
P. 11
glasbena kritika – nekoč in danes
(The Rest Is Noise), ki je bila prevedena v več kot 20 jezikov, med drugim
slovenščino. Ross je v svojem prispevku predstavil svoje bogate izkušnje
glasbenega kritika v ZDA ter osvetlil problematiko domala neobstoječe-
ga kritiškega diskurza, ki je očitno že pred leti zajela tudi ZDA. Drugi uvo-
dni članek pa je prispevala profesorica na Inštitutu za muzikologijo Univer-
ze v Gradcu Susanne Kogler. V njem je s pomočjo zgodovinskih primerov
predstavila družbenopolitične razsežnosti kritike umetnostne glasbe v pre-
teklosti in sedanjosti ter med drugim prikazala, kakšno vlogo bi lahko ime-
la in kako bi se lahko glasbena kritika razvijala v prihodnje.
Del nadvse razkošne glasbenokritiške podobe nekdanje habsburške
prestolnice v svojih prispevkih osvetlita dunajska kolega Hartmut Krones
in Bianca Schumann. Prvi svojo pozornost nameni Hugu Wolfu kot glas-
benemu kritiku v izredno »prepirljivem« dunajskem dnevnem časopisju
osemdesetih let 19. stoletja, v sklopu katerega so se med zagovorniki starejše
absolutne in novejše programske orientacije dogajale prave časopisne vojne.
Schumannova pa se v svojem prispevku osredotoči na to, kako so religio-
znost Franza Liszta sprejemali dunajski glasbeni kritiki druge polovice 19.
stoletja. Njihove tedanje razprave se namreč niso vrtele le okoli skladateljev
in njihovih estetskih preferenc, temveč so bili vse bolj pomembni tudi drugi
vidiki, predvsem nacionalna identiteta in versko prepričanje, ki sta v marsi-
čem definirala tudi podobo tedanjega kritiškega diskurza. Sorodno temati-
ko osvetljujeta prispevka nekdanjega in sedanjega predstojnika Inštituta za
muzikologijo Univerze v Leipzigu, Helmuta Loosa in Stefana Keyma. Prvi
natančneje predstavi omenjeni tiskovni spor med glasbeno kritiko druge
polovice 19. stoletja, ki je, kot prikaže Loos, svoje v temelju nasprotne po-
glede utemeljevala, izhajajoč iz judovsko-krščanske tradicije oz. moderne-
ga ateističnega gibanja. Spor je posebej odmeval v Leipzigu kot tedanji pre-
stolnici nemških glasbenih založb kot tudi glasbenega časopisja v Nemčiji
in širše v Evropi. Keym pa v svojem prispevku primerja umetniške in poli-
tične vidike glasbene kritike ob obravnavi »tujih« orkestrskih del v leipzi-
škem glasbenem časopisju 19. stoletja. Dejstvo je, da so bile glasbene kritike
proti koncu 19. stoletja vse bolj politično obarvane. V času, ko je bil nacio-
nalizem na vrhuncu, je imelo namreč poreklo skladateljev ter poustvarjal-
cev v koncertnih programih vse odločilnejši pomen. Tako so tudi zakonito-
sti glasbenih del ter izvajalskih praks posameznih poustvarjalcev glasbeni
kritiki pogosto opazovali z vidika nacionalnih stereotipov in klišejev.
Z novimi raziskovalnimi izsledki postreže tudi prispevek češkega
kolega Viktorja Velka, predstojnika Inštituta za muzikologijo Univerze v
11
(The Rest Is Noise), ki je bila prevedena v več kot 20 jezikov, med drugim
slovenščino. Ross je v svojem prispevku predstavil svoje bogate izkušnje
glasbenega kritika v ZDA ter osvetlil problematiko domala neobstoječe-
ga kritiškega diskurza, ki je očitno že pred leti zajela tudi ZDA. Drugi uvo-
dni članek pa je prispevala profesorica na Inštitutu za muzikologijo Univer-
ze v Gradcu Susanne Kogler. V njem je s pomočjo zgodovinskih primerov
predstavila družbenopolitične razsežnosti kritike umetnostne glasbe v pre-
teklosti in sedanjosti ter med drugim prikazala, kakšno vlogo bi lahko ime-
la in kako bi se lahko glasbena kritika razvijala v prihodnje.
Del nadvse razkošne glasbenokritiške podobe nekdanje habsburške
prestolnice v svojih prispevkih osvetlita dunajska kolega Hartmut Krones
in Bianca Schumann. Prvi svojo pozornost nameni Hugu Wolfu kot glas-
benemu kritiku v izredno »prepirljivem« dunajskem dnevnem časopisju
osemdesetih let 19. stoletja, v sklopu katerega so se med zagovorniki starejše
absolutne in novejše programske orientacije dogajale prave časopisne vojne.
Schumannova pa se v svojem prispevku osredotoči na to, kako so religio-
znost Franza Liszta sprejemali dunajski glasbeni kritiki druge polovice 19.
stoletja. Njihove tedanje razprave se namreč niso vrtele le okoli skladateljev
in njihovih estetskih preferenc, temveč so bili vse bolj pomembni tudi drugi
vidiki, predvsem nacionalna identiteta in versko prepričanje, ki sta v marsi-
čem definirala tudi podobo tedanjega kritiškega diskurza. Sorodno temati-
ko osvetljujeta prispevka nekdanjega in sedanjega predstojnika Inštituta za
muzikologijo Univerze v Leipzigu, Helmuta Loosa in Stefana Keyma. Prvi
natančneje predstavi omenjeni tiskovni spor med glasbeno kritiko druge
polovice 19. stoletja, ki je, kot prikaže Loos, svoje v temelju nasprotne po-
glede utemeljevala, izhajajoč iz judovsko-krščanske tradicije oz. moderne-
ga ateističnega gibanja. Spor je posebej odmeval v Leipzigu kot tedanji pre-
stolnici nemških glasbenih založb kot tudi glasbenega časopisja v Nemčiji
in širše v Evropi. Keym pa v svojem prispevku primerja umetniške in poli-
tične vidike glasbene kritike ob obravnavi »tujih« orkestrskih del v leipzi-
škem glasbenem časopisju 19. stoletja. Dejstvo je, da so bile glasbene kritike
proti koncu 19. stoletja vse bolj politično obarvane. V času, ko je bil nacio-
nalizem na vrhuncu, je imelo namreč poreklo skladateljev ter poustvarjal-
cev v koncertnih programih vse odločilnejši pomen. Tako so tudi zakonito-
sti glasbenih del ter izvajalskih praks posameznih poustvarjalcev glasbeni
kritiki pogosto opazovali z vidika nacionalnih stereotipov in klišejev.
Z novimi raziskovalnimi izsledki postreže tudi prispevek češkega
kolega Viktorja Velka, predstojnika Inštituta za muzikologijo Univerze v
11
