Page 281 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2024. Glasbena kritika – nekoč in danes ▪︎ Music Criticism – Yesterday and Today. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 7
P. 281
Povzetki
Stefan Keym
Primerjava umetniških in političnih vidikov glasbene kritike:
o obravnavi »tuje« orkestrske glasbe v leipziškem glasbenem
časopisju 19. stoletja
Prispevek ponuja pregled obravnave orkestrske glasbe v leipziškem glasbe-
nem časopisju »dolgega« 19. stoletja (do 1914). Saško sejemsko in univerzite-
tno mesto Leipzig se je v tistem času razvilo v središče nemškega glasbenega
založništva, časnikarstva in koncertnih prireditev. Prevrednotenje instru-
mentalne glasbe in zlasti simfonije v najvišjo glasbeno zvrst, ki se je v ta-
kratnem času zgodilo v nemški in zlasti v leipziški notaciji, ni bilo zgolj re-
zultat čisto estetskih tokov, kot je romantična »ideja absolutne glasbe« (Carl
Dahlhaus), in komercialnih strategij leipziških glasbenih založb, temveč je
nastalo tudi iz potrebe po identifikacijskih kulturnih prepoznavnih značil-
nostih nemškega meščanstva v času, ko je bila Nemčija politično razdro-
bljena in jo je ogrožala postrevolucionarna Francija pod Napoleonom.
Iz tega multikavzalnega ozadja je nastala paradoksalna situacija, da naj
bi bila »čista« instrumentalna glasba po eni strani brez političnih (in tudi
patriotičnih) vsebin, po drugi pa služila nemškemu nacionalnemu pono-
su. Orkestralna dela »tujih« skladateljev, ki so si od tridesetih let 19. stole-
tja in posebej v poznem 19. stoletju prilastila zvrstni koncept simfonije, ki
so ga razvili dunajski klasiki in kanonizirali v Leipzigu, je leipziško časo-
pisje obravnavalo pretežno kritično in jih vedno zelo strogo primerjalo z
281
Stefan Keym
Primerjava umetniških in političnih vidikov glasbene kritike:
o obravnavi »tuje« orkestrske glasbe v leipziškem glasbenem
časopisju 19. stoletja
Prispevek ponuja pregled obravnave orkestrske glasbe v leipziškem glasbe-
nem časopisju »dolgega« 19. stoletja (do 1914). Saško sejemsko in univerzite-
tno mesto Leipzig se je v tistem času razvilo v središče nemškega glasbenega
založništva, časnikarstva in koncertnih prireditev. Prevrednotenje instru-
mentalne glasbe in zlasti simfonije v najvišjo glasbeno zvrst, ki se je v ta-
kratnem času zgodilo v nemški in zlasti v leipziški notaciji, ni bilo zgolj re-
zultat čisto estetskih tokov, kot je romantična »ideja absolutne glasbe« (Carl
Dahlhaus), in komercialnih strategij leipziških glasbenih založb, temveč je
nastalo tudi iz potrebe po identifikacijskih kulturnih prepoznavnih značil-
nostih nemškega meščanstva v času, ko je bila Nemčija politično razdro-
bljena in jo je ogrožala postrevolucionarna Francija pod Napoleonom.
Iz tega multikavzalnega ozadja je nastala paradoksalna situacija, da naj
bi bila »čista« instrumentalna glasba po eni strani brez političnih (in tudi
patriotičnih) vsebin, po drugi pa služila nemškemu nacionalnemu pono-
su. Orkestralna dela »tujih« skladateljev, ki so si od tridesetih let 19. stole-
tja in posebej v poznem 19. stoletju prilastila zvrstni koncept simfonije, ki
so ga razvili dunajski klasiki in kanonizirali v Leipzigu, je leipziško časo-
pisje obravnavalo pretežno kritično in jih vedno zelo strogo primerjalo z
281
