Page 11 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 11
d
Zdi se, da nekatere podobe živijo svoje življenje – zaradi svoje večpomenskosti ostane-
jo nespremenjene dolgo obdobje. Pri tem gre za podobe, ki so psihološko močne projek-
cije in predstavljajo vizualno podporo različnim zgodbam ter pripovedim. Predvsem
tako imenovane pošasti, besedne ali vizualne kombinacije različnih oblik živih bitij, ki
ne obstajajo v naravi, ampak sodijo zgolj v našo domišljijo – pa vendar so upodobljene
kot kompleksne organske celote, kot nove oblike življenja, sposobne življenja v umetnosti
in domišljiji.
Naj začnemo s paradoksom. V zadnjih tridesetih, štiridesetih letih je
bilo ogromno energije vložene v definicijo ter promocijo pojmov,
ki jih imenujemo človekove vrednote, človekove pravice, človeško
dostojanstvo ter zaščita človeškega življenja. V istem obdobju pa sta arheolo-
gija in antropologija s svojimi raziskavami temeljito zamajali in prevrednoti-
li prav temeljni koncept, na katerem vse to temelji. Kaj je v resnici človeško?
Ugotovimo lahko le, da človeštva ne ogrožajo vojne in epidemije, ampak kaže,
da ga najbolj ogroža lastna konceptualna grožnja, grožnja pojmovanja same-
ga sebe.
V uvodu kratke, vendar naravnost vizionarske knjige z naslovom So You
think You‘re Human (2005) je zgodovinar Felipe Fernández-Armesto te grož-
nje strnil v šest točk, ki ilustrirajo raziskovalna področja in usmeritve, slednje
pa s svojim dopolnjevanjem vedenja o človečnosti vodijo do dekonstrukcije
nikoli pretirano jasnega koncepta (Fernández-Armesto 2005, 1–8).
Na prvem mestu je izpostavil poznavanje opic. Danes nam je primato-
logija veliko bolj kot kadarkoli prej pokazala, da smo tudi ljudje opice. Vsakič,
ko so v antropologiji in arheologiji obstajali koncepti, ki so najzgodnejšo obli-
ko obnašanja, ki bi ga lahko imenovali človeško, pojasnjevali z uporabo jezika,
izdelovanjem orodij, simboličnim mišljenjem ali pa z zavestjo o sebi, so prima-
tologi dokazali te sposobnosti tudi pri opicah. Seveda je sledilo vprašanje gi-
banja za pravice živali. Vsi nebiološki kriteriji, ki so bili v zadnjih desetletjih
postavljeni kot merilo za ločevanje ljudi od živali, so se podrli – moralna žival,
kuhajoča žival ter tudi sarkastična žival niso zdržale resne znanstvene kriti-
ke. V trenutku etične enotnosti človeštva je meja med slednjim in živalstvom
vedno bolj zabrisana. Nikakor ne gre brez moralne implikacije naše samopre-
poznavnosti, ki se je znašla v težavah, ko se je predmet raziskav antropologi-
uvod 11
Zdi se, da nekatere podobe živijo svoje življenje – zaradi svoje večpomenskosti ostane-
jo nespremenjene dolgo obdobje. Pri tem gre za podobe, ki so psihološko močne projek-
cije in predstavljajo vizualno podporo različnim zgodbam ter pripovedim. Predvsem
tako imenovane pošasti, besedne ali vizualne kombinacije različnih oblik živih bitij, ki
ne obstajajo v naravi, ampak sodijo zgolj v našo domišljijo – pa vendar so upodobljene
kot kompleksne organske celote, kot nove oblike življenja, sposobne življenja v umetnosti
in domišljiji.
Naj začnemo s paradoksom. V zadnjih tridesetih, štiridesetih letih je
bilo ogromno energije vložene v definicijo ter promocijo pojmov,
ki jih imenujemo človekove vrednote, človekove pravice, človeško
dostojanstvo ter zaščita človeškega življenja. V istem obdobju pa sta arheolo-
gija in antropologija s svojimi raziskavami temeljito zamajali in prevrednoti-
li prav temeljni koncept, na katerem vse to temelji. Kaj je v resnici človeško?
Ugotovimo lahko le, da človeštva ne ogrožajo vojne in epidemije, ampak kaže,
da ga najbolj ogroža lastna konceptualna grožnja, grožnja pojmovanja same-
ga sebe.
V uvodu kratke, vendar naravnost vizionarske knjige z naslovom So You
think You‘re Human (2005) je zgodovinar Felipe Fernández-Armesto te grož-
nje strnil v šest točk, ki ilustrirajo raziskovalna področja in usmeritve, slednje
pa s svojim dopolnjevanjem vedenja o človečnosti vodijo do dekonstrukcije
nikoli pretirano jasnega koncepta (Fernández-Armesto 2005, 1–8).
Na prvem mestu je izpostavil poznavanje opic. Danes nam je primato-
logija veliko bolj kot kadarkoli prej pokazala, da smo tudi ljudje opice. Vsakič,
ko so v antropologiji in arheologiji obstajali koncepti, ki so najzgodnejšo obli-
ko obnašanja, ki bi ga lahko imenovali človeško, pojasnjevali z uporabo jezika,
izdelovanjem orodij, simboličnim mišljenjem ali pa z zavestjo o sebi, so prima-
tologi dokazali te sposobnosti tudi pri opicah. Seveda je sledilo vprašanje gi-
banja za pravice živali. Vsi nebiološki kriteriji, ki so bili v zadnjih desetletjih
postavljeni kot merilo za ločevanje ljudi od živali, so se podrli – moralna žival,
kuhajoča žival ter tudi sarkastična žival niso zdržale resne znanstvene kriti-
ke. V trenutku etične enotnosti človeštva je meja med slednjim in živalstvom
vedno bolj zabrisana. Nikakor ne gre brez moralne implikacije naše samopre-
poznavnosti, ki se je znašla v težavah, ko se je predmet raziskav antropologi-
uvod 11
