Page 12 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 12
devet esejev o (skoraj) človeški podobi
je začel pomikati vse bolj nazaj v dolgi čas. Z vračanjem v preteklost začnejo
koncepti človeškosti, ki se jih vedno bolj reducira na temeljne elemente, izgub-
ljati vsakršen pomen: dvonožnost, veliki možgani, uporaba orodij, omnivor-
na prehrana postanejo zelo hitro tudi atributi skupin, ki jih ne uvrščamo med
naše neposredne prednike.
Prav tako je v zadnjih petdesetih letih biološka teorija resno zamajala
prepričanje, da so vrste biološka dejstva, ampak je veliko bolj pokazala, da gre
za določene skupke kategorij, v katere umeščamo odkrite in opazovane pri-
merke predvsem zaradi udobnosti organizacije. Danes se vedno bolj zdi, da
imajo biološke vrste v resnici nerazločne meje. In ne na koncu so raziskave
umetne inteligence vodile do ponovnega premisleka konceptov, ki so nekoč
določali človeškost – razum, um, domišljija in moralna strast so sposobnosti,
za katere lahko domnevamo, da jih bo tehnološki razvoj omogočil kmalu tudi
našim stvaritvam. Ter končno: genetske raziskave so nam omogočile določi-
tev skupnih značilnosti. Streznitev so prinesli podatki, kako zelo smo si po-
dobni. Ljudje še nikoli prej nismo bili tako živalski.
Knjiga pred vami je besedilo o človeštvu, ki ga v procesu spoznavanja
ter mišljenja samega sebe določa teh šest konceptualnih groženj. Vendar se ne
pojavljajo ločeno in jasno, ampak v obliki prepleta, ujetega v tri stopnje zgo-
dovinskega razvoja miselnega sistema, ki ga je zaznamovalo predvsem razu-
mevanje sveta – tako razumevanje znanosti kot skozi optiko slednje pozna-
vanje človeštva samega. Šest navedenih točk zabrisuje meje med človeškim in
živalskim ter tvori pahljačo groženj, ki jih lahko opazujemo strnjene v zgod-
bi o zgodovini ene same podobe – podobe odbijajočega dolgolasega kosmate-
ga človeka z gorjačo. Metafore drugačnosti v človeški družbi, ki je stoletja sta-
rejša od znanosti v sodobnem pomenu besede.
Upodobitve divjih ljudi v srednjem veku – imaginarnih človeških po-
šasti, so, izhajajoč iz antične in zgodnjesrednjeveške literature in geografije,
predstavljale antitezo civiliziranemu aristokratskemu življenju srednjega veka
kot tudi urejenemu svetu porajajočega se meščanstva. Če so bili barbari grož
nja družbi, potem so bili divji možje predstavljeni kot grožnja posamezniku.
Prvi živijo daleč in se apokaliptično pojavijo v trenutku slabosti ter propada
družbe, divji možje pa so vedno v bližini – nahajajo se le izven pogleda, onkraj
horizonta v bližnjem gozdu. Pravzaprav je divji človek s svojo neprepoznav-
nostjo mračna srednjeveška antiteza skoraj antropološko zastavljenim kon-
cepcijam barbarov antike in obdobja pozne renesanse. Poglavitna značilnost
njihovih likovnih upodobitev, kot jih poznamo iz obdobja srednjega in zgod
njega novega veka, je odsotnost kakršnega zametka evolucionističnih misli,
ki danes močno prežemajo oziroma določajo naše razmišljanje o preteklosti.
12
je začel pomikati vse bolj nazaj v dolgi čas. Z vračanjem v preteklost začnejo
koncepti človeškosti, ki se jih vedno bolj reducira na temeljne elemente, izgub-
ljati vsakršen pomen: dvonožnost, veliki možgani, uporaba orodij, omnivor-
na prehrana postanejo zelo hitro tudi atributi skupin, ki jih ne uvrščamo med
naše neposredne prednike.
Prav tako je v zadnjih petdesetih letih biološka teorija resno zamajala
prepričanje, da so vrste biološka dejstva, ampak je veliko bolj pokazala, da gre
za določene skupke kategorij, v katere umeščamo odkrite in opazovane pri-
merke predvsem zaradi udobnosti organizacije. Danes se vedno bolj zdi, da
imajo biološke vrste v resnici nerazločne meje. In ne na koncu so raziskave
umetne inteligence vodile do ponovnega premisleka konceptov, ki so nekoč
določali človeškost – razum, um, domišljija in moralna strast so sposobnosti,
za katere lahko domnevamo, da jih bo tehnološki razvoj omogočil kmalu tudi
našim stvaritvam. Ter končno: genetske raziskave so nam omogočile določi-
tev skupnih značilnosti. Streznitev so prinesli podatki, kako zelo smo si po-
dobni. Ljudje še nikoli prej nismo bili tako živalski.
Knjiga pred vami je besedilo o človeštvu, ki ga v procesu spoznavanja
ter mišljenja samega sebe določa teh šest konceptualnih groženj. Vendar se ne
pojavljajo ločeno in jasno, ampak v obliki prepleta, ujetega v tri stopnje zgo-
dovinskega razvoja miselnega sistema, ki ga je zaznamovalo predvsem razu-
mevanje sveta – tako razumevanje znanosti kot skozi optiko slednje pozna-
vanje človeštva samega. Šest navedenih točk zabrisuje meje med človeškim in
živalskim ter tvori pahljačo groženj, ki jih lahko opazujemo strnjene v zgod-
bi o zgodovini ene same podobe – podobe odbijajočega dolgolasega kosmate-
ga človeka z gorjačo. Metafore drugačnosti v človeški družbi, ki je stoletja sta-
rejša od znanosti v sodobnem pomenu besede.
Upodobitve divjih ljudi v srednjem veku – imaginarnih človeških po-
šasti, so, izhajajoč iz antične in zgodnjesrednjeveške literature in geografije,
predstavljale antitezo civiliziranemu aristokratskemu življenju srednjega veka
kot tudi urejenemu svetu porajajočega se meščanstva. Če so bili barbari grož
nja družbi, potem so bili divji možje predstavljeni kot grožnja posamezniku.
Prvi živijo daleč in se apokaliptično pojavijo v trenutku slabosti ter propada
družbe, divji možje pa so vedno v bližini – nahajajo se le izven pogleda, onkraj
horizonta v bližnjem gozdu. Pravzaprav je divji človek s svojo neprepoznav-
nostjo mračna srednjeveška antiteza skoraj antropološko zastavljenim kon-
cepcijam barbarov antike in obdobja pozne renesanse. Poglavitna značilnost
njihovih likovnih upodobitev, kot jih poznamo iz obdobja srednjega in zgod
njega novega veka, je odsotnost kakršnega zametka evolucionističnih misli,
ki danes močno prežemajo oziroma določajo naše razmišljanje o preteklosti.
12
