Page 13 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 13
uvod
Divji ljudje so v svojem izgledu moderni, vendar jih kot divje oziroma prikraj-
šane za civilizacijske dobrine označujejo njihovi simbolni atributi – bivališ-
ča v jamah, neprimerna golota ali oblačila iz krzna, poraščena telesa ter nepo-
grešljive gorjače.
Vendar pa je zaradi evropske ekspanzije, tako prostorske kot ideološke,
koncept začel izgubljati svoj prostor. Najprej so se v srednjem veku divji možje
nahajali v divjini med nami – z njimi smo sobivali v istem času in prostoru. V
novem veku so jih odkritja pregnala, da so se nahajali v divjini – drugje v pro-
storu, vendar še vedno v istem času. V sedanjosti so se sicer spet vrnili nazaj v
naš prostor, vendar je ostalo mesto zanje le še drugje v času. Razvoj sodobne
antropologije je privedel do ponotranjenja in ko ni bilo več prostora za divje-
ga moža tam zunaj, ga je antropologija začela iskati v vsakem od nas (White
1972, 6–7). Tako je bil prehod med srednjeveško, strogo kodificirano težnjo
v upodabljanju in razlaganju kosmatih, divjih, kot antiteze krščanski stabil-
nosti pojmovanih človeških figur, proti divjakom, ki predstavljajo metaforo
za krepostno in naravno življenje, pogojen s spremembo v družbeni mentali-
teti ob koncu srednjega veka. Vprašanje delovanja in identitete človeka je pos-
talo vprašanje medicinske vede na eni ter utopične literature na drugi stra-
ni, družbene elite pa so za ustvarjanje nacionalnih identitet začele uporabljati
starinoslovje – tako imaginarne kot tudi resnične podatke o regionalni pre-
teklosti ter kontinuiteti od Boga postavljene ali od ljudstva izvoljene oblasti.
V evropski kulturni zgodovini sta ključno vlogo pri določitvi kolektiv-
nih odnosov in posameznika odigrala dva dogodka: odkritje divjakov No-
vega sveta ter odkritje predrimskih starin – odkritji drugačnih sočasnih ter
drugačnih starodavnih ljudstev. V antropološkem smislu smo bili v tem ob-
dobju priča spremembi koncepcij pojmovanja divjakov, kar je omogočilo ra-
zvoj znanstvene arheološke in antropološke metode. Primitivizem, ki je ide-
aliziral skoraj vsako skupnost, za katero se je menilo, da je nedotaknjena od
civilizatornih prisil, se je umaknil arhaizmu, ki je idealiziral realne, vendar
hkrati imaginarne skupine oddaljenih prednikov. In če je primitivizem pred-
stavljal divjake kot nasprotje sprevržene modernoste, jih prikazoval kot tež-
njo k odvrnitvi prisil sodobne družbe, kjer njihova moralna čistost ni bila
posledica vrste sprevrženosti, ampak stopnje nepokvarjenosti, je arhaizem te-
meljito spremenil koncepcijo in percepcijo oddaljenih družb.
Vpeljava evolucionistične paradigme v 19. stoletju je naravno okolje
predstavila kot nevarno; zunanji pritiski so postali gonilo boja za preživet-
je junakov. Zgodovina preučevanja drugačnosti znotraj človeštva, pa naj gre
za mitološke divje ljudi srednjega veka, polmitološke divjake novega veka ter
znanstvene prednike sodobnosti, je v resnici obupna borba, da bi na podla-
13
Divji ljudje so v svojem izgledu moderni, vendar jih kot divje oziroma prikraj-
šane za civilizacijske dobrine označujejo njihovi simbolni atributi – bivališ-
ča v jamah, neprimerna golota ali oblačila iz krzna, poraščena telesa ter nepo-
grešljive gorjače.
Vendar pa je zaradi evropske ekspanzije, tako prostorske kot ideološke,
koncept začel izgubljati svoj prostor. Najprej so se v srednjem veku divji možje
nahajali v divjini med nami – z njimi smo sobivali v istem času in prostoru. V
novem veku so jih odkritja pregnala, da so se nahajali v divjini – drugje v pro-
storu, vendar še vedno v istem času. V sedanjosti so se sicer spet vrnili nazaj v
naš prostor, vendar je ostalo mesto zanje le še drugje v času. Razvoj sodobne
antropologije je privedel do ponotranjenja in ko ni bilo več prostora za divje-
ga moža tam zunaj, ga je antropologija začela iskati v vsakem od nas (White
1972, 6–7). Tako je bil prehod med srednjeveško, strogo kodificirano težnjo
v upodabljanju in razlaganju kosmatih, divjih, kot antiteze krščanski stabil-
nosti pojmovanih človeških figur, proti divjakom, ki predstavljajo metaforo
za krepostno in naravno življenje, pogojen s spremembo v družbeni mentali-
teti ob koncu srednjega veka. Vprašanje delovanja in identitete človeka je pos-
talo vprašanje medicinske vede na eni ter utopične literature na drugi stra-
ni, družbene elite pa so za ustvarjanje nacionalnih identitet začele uporabljati
starinoslovje – tako imaginarne kot tudi resnične podatke o regionalni pre-
teklosti ter kontinuiteti od Boga postavljene ali od ljudstva izvoljene oblasti.
V evropski kulturni zgodovini sta ključno vlogo pri določitvi kolektiv-
nih odnosov in posameznika odigrala dva dogodka: odkritje divjakov No-
vega sveta ter odkritje predrimskih starin – odkritji drugačnih sočasnih ter
drugačnih starodavnih ljudstev. V antropološkem smislu smo bili v tem ob-
dobju priča spremembi koncepcij pojmovanja divjakov, kar je omogočilo ra-
zvoj znanstvene arheološke in antropološke metode. Primitivizem, ki je ide-
aliziral skoraj vsako skupnost, za katero se je menilo, da je nedotaknjena od
civilizatornih prisil, se je umaknil arhaizmu, ki je idealiziral realne, vendar
hkrati imaginarne skupine oddaljenih prednikov. In če je primitivizem pred-
stavljal divjake kot nasprotje sprevržene modernoste, jih prikazoval kot tež-
njo k odvrnitvi prisil sodobne družbe, kjer njihova moralna čistost ni bila
posledica vrste sprevrženosti, ampak stopnje nepokvarjenosti, je arhaizem te-
meljito spremenil koncepcijo in percepcijo oddaljenih družb.
Vpeljava evolucionistične paradigme v 19. stoletju je naravno okolje
predstavila kot nevarno; zunanji pritiski so postali gonilo boja za preživet-
je junakov. Zgodovina preučevanja drugačnosti znotraj človeštva, pa naj gre
za mitološke divje ljudi srednjega veka, polmitološke divjake novega veka ter
znanstvene prednike sodobnosti, je v resnici obupna borba, da bi na podla-
13
