Page 16 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 16
devet esejev o (skoraj) človeški podobi
di svoje sposobnosti medsebojne komunikacije, smisla za sočutje, altruizma
ter želje po delitvi lovskega plena s svojimi bližnjimi.
Poglavitni element, za katerega pa niti ne moremo reči, da je spremenil
podobo antropologije, ker se je pojavil v trenutku, ko je bila paleoantropolo-
gija v pravem pomenu besede rojena, je bil razmah industrializiranega tiska
– stranski produkt obdobja velikih ideoloških, političnih, socialnih ter eko-
nomskih sprememb. Pri tem gre za povečanje produkcije znanstvenih del ter
njihovo večjo dostopnost na eni ter za začetek izdajanja popularnoznanstve-
nih revij ter vdor znanosti v časopisje na drugi strani.
Ko so bile v znanstvenih krogih sprejete osnovne poteze poteka razvoja
človeka, so bile podobe že zdavnaj standardizirane. Podobe neandertalcev so v
trenutku, ko so presegle portrete, ki so bili upodobitev anatomije, bile scensko
postavljene pred jame ter vsebinsko omejene na upodobitve lova, izdelovanje
orodij, strganje kože, kurjenje ognja ter nesmiselno postavanje naokrog. Gre
za aktivnosti, ki izhajajo iz evolucionističnega pričakovanja življenja kot ne-
prestanega boja za obstanek. Danes ključni dejavniki, kot je komuniciranje,
ki v bistvu vzdržuje kohezijo družbe ter prenaša informacije o naravnih de-
javnikih ter s tem tvori poglavitno vlogo pri reproduktivnem uspehu, ki je za-
menjal boj za obstanek, se še vedno ne upodabljajo. Pri pregledu rekonstruk-
cij zlahka opazimo, da v bistvu sploh ne prikazujejo načina življenja, temveč
osmišljajo odkrite najdbe. Predmeti imajo smisel le, če so v uporabi. In zato
neandertalci vedno nekaj počnejo – nosijo gorjače, lovijo, pestujejo otroke …
Divji ljudje so imaginarna bitja srednjega in zgodnjega novega veka, bi-
vajoči med nami v zadnjih nekultiviranih področjih srednjeveške Evrope –
so metafora za evropsko družbo, ki je šele intenzivno začela obvladovati svoj
življenjski prostor ter zavedanje o sebi. Divjaki so imaginarna bitja zgodnje-
ga novega veka, bivajoči v odkritih ter pokorjenih deželah na obrobju starega
sveta – so metafora za družbo, ki je začela obvladovati celotno svetovno oblo
ter se je začela poglabljati vase. In znanstvene rekonstrukcije so imaginarna
bitja, bivajoča v preteklosti – so metafora za družbo, ki je začela obvladovati
tudi svojo preteklost.
Skratka: v delu v resnici niti ne gre pretežno za predstavitev upodo-
bitev prednikov v različnih obdobjih, ampak za prikaz treh obdobij formi-
ranja podobe, ki bo šele v končni fazi prevzela pomen in funkcijo podobe
prednika. Ker gre v vseh obdobjih za opazovanje človeške podobe z nekate-
rimi ne- ali manjčloveškimi lastnostmi, je vsak sklop okvirno razdeljen na
tri dele, pri čemer je en del posvečen opazovanju naših človeških bližnjikov,
drugi pa naših živalskih sorodnikov. Če želimo opazovati podobe imagi-
narnih človeških bitij, ki so prikrajšana za dobrobit kulture in civilizacije,
16
di svoje sposobnosti medsebojne komunikacije, smisla za sočutje, altruizma
ter želje po delitvi lovskega plena s svojimi bližnjimi.
Poglavitni element, za katerega pa niti ne moremo reči, da je spremenil
podobo antropologije, ker se je pojavil v trenutku, ko je bila paleoantropolo-
gija v pravem pomenu besede rojena, je bil razmah industrializiranega tiska
– stranski produkt obdobja velikih ideoloških, političnih, socialnih ter eko-
nomskih sprememb. Pri tem gre za povečanje produkcije znanstvenih del ter
njihovo večjo dostopnost na eni ter za začetek izdajanja popularnoznanstve-
nih revij ter vdor znanosti v časopisje na drugi strani.
Ko so bile v znanstvenih krogih sprejete osnovne poteze poteka razvoja
človeka, so bile podobe že zdavnaj standardizirane. Podobe neandertalcev so v
trenutku, ko so presegle portrete, ki so bili upodobitev anatomije, bile scensko
postavljene pred jame ter vsebinsko omejene na upodobitve lova, izdelovanje
orodij, strganje kože, kurjenje ognja ter nesmiselno postavanje naokrog. Gre
za aktivnosti, ki izhajajo iz evolucionističnega pričakovanja življenja kot ne-
prestanega boja za obstanek. Danes ključni dejavniki, kot je komuniciranje,
ki v bistvu vzdržuje kohezijo družbe ter prenaša informacije o naravnih de-
javnikih ter s tem tvori poglavitno vlogo pri reproduktivnem uspehu, ki je za-
menjal boj za obstanek, se še vedno ne upodabljajo. Pri pregledu rekonstruk-
cij zlahka opazimo, da v bistvu sploh ne prikazujejo načina življenja, temveč
osmišljajo odkrite najdbe. Predmeti imajo smisel le, če so v uporabi. In zato
neandertalci vedno nekaj počnejo – nosijo gorjače, lovijo, pestujejo otroke …
Divji ljudje so imaginarna bitja srednjega in zgodnjega novega veka, bi-
vajoči med nami v zadnjih nekultiviranih področjih srednjeveške Evrope –
so metafora za evropsko družbo, ki je šele intenzivno začela obvladovati svoj
življenjski prostor ter zavedanje o sebi. Divjaki so imaginarna bitja zgodnje-
ga novega veka, bivajoči v odkritih ter pokorjenih deželah na obrobju starega
sveta – so metafora za družbo, ki je začela obvladovati celotno svetovno oblo
ter se je začela poglabljati vase. In znanstvene rekonstrukcije so imaginarna
bitja, bivajoča v preteklosti – so metafora za družbo, ki je začela obvladovati
tudi svojo preteklost.
Skratka: v delu v resnici niti ne gre pretežno za predstavitev upodo-
bitev prednikov v različnih obdobjih, ampak za prikaz treh obdobij formi-
ranja podobe, ki bo šele v končni fazi prevzela pomen in funkcijo podobe
prednika. Ker gre v vseh obdobjih za opazovanje človeške podobe z nekate-
rimi ne- ali manjčloveškimi lastnostmi, je vsak sklop okvirno razdeljen na
tri dele, pri čemer je en del posvečen opazovanju naših človeških bližnjikov,
drugi pa naših živalskih sorodnikov. Če želimo opazovati podobe imagi-
narnih človeških bitij, ki so prikrajšana za dobrobit kulture in civilizacije,
16
