Page 14 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 14
devet esejev o (skoraj) človeški podobi
gi diskriminacij navidezne drugačnosti utemeljili svojo izjemnost in enkra-
tnost. Produkt take diskriminacije je tudi podoba, ki jo v popularni kultu-
ri opisujemo kot jamskega človeka. Od prve upodobitve leta 1873 pa do danes
gre za podobo, ki se zdi že kar domača. Čeprav jih nihče ni videl živih, so nji-
hove upodobitve na ilustracijah, v knjigah, v muzejih ter v risankah jasno pre-
poznavne. Njihovo mesto v človeški evoluciji jasno signalizira serija atributov:
nahajajo se pred jamo ali v njej, v divjini, z divjimi živalmi ali v konfliktu z nji-
mi. Opremljeni so s kamnitimi orodji, še največkrat z gorjačo, in velikokrat so
upodobljeni pri lovu, zaviti v kože, ki pravzaprav ne služijo ničemur, in če no-
sijo nakit, je ta iz zob ali krempljev zveri. Seveda gre za podobo velikokrat po-
raščenih bradatih mož z bujnimi in razkuštranimi lasmi.
Evolucionizem, ki je ob koncu 19. stoletja postal vedno bolj vseobsegajoč
miselni okvir, je izhajal prav iz obeh sprememb: konstanten strah za obstoj in
preživetje je bil vpet v idejo o stalnem boju za reprodukcijski uspeh, umaza-
no pa je postalo metafora za časovno oddaljeno in razvojno primitivno stop-
njo človeštva. Posledično je prav v okviru vpeljave evolucionističnih koncep-
tov prišlo do oblikovanja dveh temeljnih značilnosti likovnih upodobitev, ki
sta se ohranili do danes.
Gre za prikaz upodobitve boja – boja za preživetje, boja za prevlado ozi-
roma lova kot kombinacije obojega. Zato se na zgodnjih upodobitvah ljud-
je bojujejo proti divjim zverem (navadno medvedom), da bi zaščitili družino,
oziroma se bojujejo s tekmeci, da bi ohranili družino. Seveda igrajo osrednjo
vlogo upodobljeni moški. Ženske in otroci so postavljeni v ozadje, upodobitve
starcev pa povsem umanjkajo. Očitno gre za prikaz ideje sočasnega ekonom-
skega liberalizma, v katerem se je zdelo vredno prikazovati zgolj aktivni ter
prihodnji aktivni del populacije. Moški so služili za preživetje družine (fizič-
no reprodukcijo – lovili oz. spopadali so se z zvermi in tekmeci), ženske pa so
skrbele za vzgojo in dom (ideološko reprodukcijo – ženske z otroki so v ozad-
ju in fizično neaktivne oz. zgolj zgrožene nad dogajanjem, v katerega je vple-
ten moški, ter od izhoda katerega je odvisna, ne glede na to, da se vanj aktiv-
no sploh ne vpleta).
Na drugi strani pa je prav upodobitev doma oziroma bivališča druži-
ne služila za demonstracijo primitivnosti. Izhajajoč iz raziskovalne tradicije,
kjer so ostanki človeških delovanj bili velikokrat odkriti v jamah med kost
nimi ostanki živali, ki so bile razložene kot lovski plen, ter dopolnjujoč vse
skupaj z evolucionističnim pojmovanjem higiene oziroma pomanjkanja sled-
nje, je umazano postalo metafora za prikaz primitivnega. Umazano pa je bilo
prikazano kot bivališče, ki nima urejenega sistema odstranjevanja odpadkov,
ampak ljudi obdajajo nametane kosti – živijo med odpadki svoje lastne dejav-
14
gi diskriminacij navidezne drugačnosti utemeljili svojo izjemnost in enkra-
tnost. Produkt take diskriminacije je tudi podoba, ki jo v popularni kultu-
ri opisujemo kot jamskega človeka. Od prve upodobitve leta 1873 pa do danes
gre za podobo, ki se zdi že kar domača. Čeprav jih nihče ni videl živih, so nji-
hove upodobitve na ilustracijah, v knjigah, v muzejih ter v risankah jasno pre-
poznavne. Njihovo mesto v človeški evoluciji jasno signalizira serija atributov:
nahajajo se pred jamo ali v njej, v divjini, z divjimi živalmi ali v konfliktu z nji-
mi. Opremljeni so s kamnitimi orodji, še največkrat z gorjačo, in velikokrat so
upodobljeni pri lovu, zaviti v kože, ki pravzaprav ne služijo ničemur, in če no-
sijo nakit, je ta iz zob ali krempljev zveri. Seveda gre za podobo velikokrat po-
raščenih bradatih mož z bujnimi in razkuštranimi lasmi.
Evolucionizem, ki je ob koncu 19. stoletja postal vedno bolj vseobsegajoč
miselni okvir, je izhajal prav iz obeh sprememb: konstanten strah za obstoj in
preživetje je bil vpet v idejo o stalnem boju za reprodukcijski uspeh, umaza-
no pa je postalo metafora za časovno oddaljeno in razvojno primitivno stop-
njo človeštva. Posledično je prav v okviru vpeljave evolucionističnih koncep-
tov prišlo do oblikovanja dveh temeljnih značilnosti likovnih upodobitev, ki
sta se ohranili do danes.
Gre za prikaz upodobitve boja – boja za preživetje, boja za prevlado ozi-
roma lova kot kombinacije obojega. Zato se na zgodnjih upodobitvah ljud-
je bojujejo proti divjim zverem (navadno medvedom), da bi zaščitili družino,
oziroma se bojujejo s tekmeci, da bi ohranili družino. Seveda igrajo osrednjo
vlogo upodobljeni moški. Ženske in otroci so postavljeni v ozadje, upodobitve
starcev pa povsem umanjkajo. Očitno gre za prikaz ideje sočasnega ekonom-
skega liberalizma, v katerem se je zdelo vredno prikazovati zgolj aktivni ter
prihodnji aktivni del populacije. Moški so služili za preživetje družine (fizič-
no reprodukcijo – lovili oz. spopadali so se z zvermi in tekmeci), ženske pa so
skrbele za vzgojo in dom (ideološko reprodukcijo – ženske z otroki so v ozad-
ju in fizično neaktivne oz. zgolj zgrožene nad dogajanjem, v katerega je vple-
ten moški, ter od izhoda katerega je odvisna, ne glede na to, da se vanj aktiv-
no sploh ne vpleta).
Na drugi strani pa je prav upodobitev doma oziroma bivališča druži-
ne služila za demonstracijo primitivnosti. Izhajajoč iz raziskovalne tradicije,
kjer so ostanki človeških delovanj bili velikokrat odkriti v jamah med kost
nimi ostanki živali, ki so bile razložene kot lovski plen, ter dopolnjujoč vse
skupaj z evolucionističnim pojmovanjem higiene oziroma pomanjkanja sled-
nje, je umazano postalo metafora za prikaz primitivnega. Umazano pa je bilo
prikazano kot bivališče, ki nima urejenega sistema odstranjevanja odpadkov,
ampak ljudi obdajajo nametane kosti – živijo med odpadki svoje lastne dejav-
14
