Page 15 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 15
uvod
nosti. Tako moramo kosti, nametane po jami, opazovati v kombinaciji z uma-
zanimi telesi, ogrnjenimi v krzna, kot zgolj še eno izmed metafor, ki z likovno
govorico prikazujejo nezmožnost kontroliranja svojega telesa in svojega oko-
lja oziroma kulturno primitivnost prazgodovinskih ljudi.
V trenutku, ko se je s konsolidacijo evolucionizma kot prevladujoče
znanstvene in družbene paradigme konceptualno spremenila podoba sveta,
so bili tudi na nov, znanstveni način konstituirani »drugi«. Njihovo ime je
postalo sinonim za karikiranje njihove podobe – rojstvo sodobne znanosti je
ustvarilo neandertalce. Podobo, ki je bila identična divjim ljudem srednjega
veka, podobo, ki je kljub svoji veliki starosti postala domača v popularni vizu-
alni kulturi 20. stoletja. Postala je tako naravna, da si le s težavo predstavlja-
mo, da bi naši predniki lahko bili drugačni.
Podobe divjih ljudi, kjer moški strumno stojijo z gorjačo v rokah ter
ženske pestujejo otroke, se ne razlikujejo od viktorijanskih podob, kjer moški
z gorjačo tolčejo medveda ali izdelujejo orodja in ženske pestujejo otroke, ozi-
roma sodobnih, kjer moški izdelujejo orodje in ženske pestujejo otroka. Po-
dobe ustvarjajo zmoten občutek, da so navade in običaji nespremenjeni – kot
da bi prepiri in boji, ekonomske težave in spori v družini, družbena razmerja
ter razmerja med spoloma oziroma zahodnjaški kapitalistični sistem produk-
cije in družbenega ustroja bili prisotni od vekomaj, nespremenljivi ter univer-
zalni.
Če se jih resnično natančno opazuje, potem se tudi najnovejše rekon-
strukcije življenja v prazgodovini zdijo obrabljene, zdijo se etnografsko nein-
formirane. Pri tem je sicer lahko kriviti umetnike, da zgolj ponavljajo ome-
jen sklop starejših motivov, vendar se moramo zavedati, da leži krivda tudi pri
znanstvenikih, ki pojmujejo vizualne rekonstrukcije kot del poljudnoznan-
stvenega polja, ki je kot del muzejskih razstav namenjeno laični javnosti, ter
se ne zavedajo izjemnega vpliva vizualnih podob na imaginarije o preteklosti.
Ideološke spremembe zahodnjaške kulture zadnjih desetletij so zapusti-
le tudi opazne sledi na hipotezah o izvoru človeštva oziroma na upodobitvah
človeške narave. Večina tradicionalnih uprizoritev 19. in prve polovice 20. sto-
letja je prikazovala izvor kulture kot rivalstvo med ljudmi in živalmi oziro-
ma kot konflikt med različnimi človeškimi skupinami. Ta podoba ni izgubi-
la svojega pomena zaradi novih arheoloških in antropoloških odkritij, ampak
jo je spremenil okvir sodobnega mišljenja povojne Evrope. Prišlo je do ponov-
ne rekonceptualizacije dobrega divjaka, ki ni prikazovan v konfliktu z naravo,
ampak je njegova kulturna sposobnost tista, ki mu omogoča optimalno izko-
riščanje naravnih virov. Razvoj človeške kulture je tako prikazan kot uspešno
sodelovanje med ljudmi in naravo oziroma ljudje se od živali razlikujejo zara-
15
nosti. Tako moramo kosti, nametane po jami, opazovati v kombinaciji z uma-
zanimi telesi, ogrnjenimi v krzna, kot zgolj še eno izmed metafor, ki z likovno
govorico prikazujejo nezmožnost kontroliranja svojega telesa in svojega oko-
lja oziroma kulturno primitivnost prazgodovinskih ljudi.
V trenutku, ko se je s konsolidacijo evolucionizma kot prevladujoče
znanstvene in družbene paradigme konceptualno spremenila podoba sveta,
so bili tudi na nov, znanstveni način konstituirani »drugi«. Njihovo ime je
postalo sinonim za karikiranje njihove podobe – rojstvo sodobne znanosti je
ustvarilo neandertalce. Podobo, ki je bila identična divjim ljudem srednjega
veka, podobo, ki je kljub svoji veliki starosti postala domača v popularni vizu-
alni kulturi 20. stoletja. Postala je tako naravna, da si le s težavo predstavlja-
mo, da bi naši predniki lahko bili drugačni.
Podobe divjih ljudi, kjer moški strumno stojijo z gorjačo v rokah ter
ženske pestujejo otroke, se ne razlikujejo od viktorijanskih podob, kjer moški
z gorjačo tolčejo medveda ali izdelujejo orodja in ženske pestujejo otroke, ozi-
roma sodobnih, kjer moški izdelujejo orodje in ženske pestujejo otroka. Po-
dobe ustvarjajo zmoten občutek, da so navade in običaji nespremenjeni – kot
da bi prepiri in boji, ekonomske težave in spori v družini, družbena razmerja
ter razmerja med spoloma oziroma zahodnjaški kapitalistični sistem produk-
cije in družbenega ustroja bili prisotni od vekomaj, nespremenljivi ter univer-
zalni.
Če se jih resnično natančno opazuje, potem se tudi najnovejše rekon-
strukcije življenja v prazgodovini zdijo obrabljene, zdijo se etnografsko nein-
formirane. Pri tem je sicer lahko kriviti umetnike, da zgolj ponavljajo ome-
jen sklop starejših motivov, vendar se moramo zavedati, da leži krivda tudi pri
znanstvenikih, ki pojmujejo vizualne rekonstrukcije kot del poljudnoznan-
stvenega polja, ki je kot del muzejskih razstav namenjeno laični javnosti, ter
se ne zavedajo izjemnega vpliva vizualnih podob na imaginarije o preteklosti.
Ideološke spremembe zahodnjaške kulture zadnjih desetletij so zapusti-
le tudi opazne sledi na hipotezah o izvoru človeštva oziroma na upodobitvah
človeške narave. Večina tradicionalnih uprizoritev 19. in prve polovice 20. sto-
letja je prikazovala izvor kulture kot rivalstvo med ljudmi in živalmi oziro-
ma kot konflikt med različnimi človeškimi skupinami. Ta podoba ni izgubi-
la svojega pomena zaradi novih arheoloških in antropoloških odkritij, ampak
jo je spremenil okvir sodobnega mišljenja povojne Evrope. Prišlo je do ponov-
ne rekonceptualizacije dobrega divjaka, ki ni prikazovan v konfliktu z naravo,
ampak je njegova kulturna sposobnost tista, ki mu omogoča optimalno izko-
riščanje naravnih virov. Razvoj človeške kulture je tako prikazan kot uspešno
sodelovanje med ljudmi in naravo oziroma ljudje se od živali razlikujejo zara-
15
