Page 147 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 147
trije eseji o znanstvenih rekonstrukcijah
Vtrenutku, ko se je s konsolidacijo evolucionizma kot prevladujoče
znanstvene in družbene paradigme konceptualno spremenila podoba
sveta, so bili tudi na nov, znanstveni način konstituirani »drugi«.
Tako je človeštvo v trenutku, ko se je kratka kreacionistična kronologija sveta
umaknila dolgi geološki kronologiji, ki se je raztezala v nedoločljivo pretek-
lost, ter je prevladal evolucionizem kot poglavitna biološka ter žal tudi druž-
bena teorija, dobilo svoje popolno nasprotje, ujeto v sorodstvena razmerja.
Fosilni ljudje niso bili rasa, ki bi predstavljala degenerirano obliko sodobnega
človeka, ki se je oddaljila od ideala ter »pravilno« usmerjenega razvoja, tem-
več so bili degenerirana vrsta, boreča se za preživetje v divjem svetu, ki je oma-
gala na poti razvoja. Njihovo ime je postalo sinonim za karikiranje njihove
podobe – rojstvo sodobne znanosti je ustvarilo neandertalce.
Podobo, ki je bila identična kot divji možje srednjega veka, podobo, ki je
kljub svoji veliki starosti postala domača v popularni vizualni kulturi dvajse-
tega stoletja. Postala je tako naravna, da si le s težavo predstavljamo, da bi naši
predniki lahko bili drugačni. Na drugi strani pa izdelovalci podobe navadno
ignorirajo izvor podobe, ignorirajo njeno dolgo in z različnimi pomeni nabi-
to preteklost ter jo predstavljajo zgolj kot rezultat sodobne znanosti, kar vodi
opazovalce v zmotno prepričanje, ko mislijo, da opazujejo resnico in ne zgolj
interpretacije (Berman 1999, 296).
Element, za katerega pa niti ne moremo reči, da je spremenil podobo an-
tropologije, ker se je pojavil v trenutku, ko je bila paleoantropologija v pravem
pomenu besede rojena, pa je bil razmah tiska, ki je bil stranski produkt ob-
dobja velikih političnih, socialnih ter ekonomskih sprememb. Pri tem gre za
povečanje produkcije znanstvenih del ter njihovo večjo dostopnost na eni ter
na začetek izdajanja popularnoznanstvenih revij ter vdorom znanosti v časo-
pisje na drugi strani. Tako so bili raziskovalni rezultati prevedeni v vizualne
podobe, ki so bile dostopne ter razumljive večjemu ter manj kritičnemu ob-
činstvu. Ko so bile v znanstvenih krogih sprejete osnovne poteze poteka ra-
zvoja človeka, so bile tudi podobe že standardizirane. Podobe neandertalcev
so v trenutku, ko so presegle portrete, ki so bili upodobitev anatomije, bile
omejene na upodobitev lova, izdelovanje orodij, strganje kože, kurjenje ognja
ter nesmiselno postajanje naokrog. Gre za aktivnosti, ki izhajajo iz evolucioni-
stičnega pričakovanja življenja kot neprestanega boja za obstanek. Danes
ključni dejavniki, kot je komuniciranje, ki v bistvu vzdržuje kohezijo družbe
ter prenaša informacije o naravnih dejavnikih ter s tem tvori poglavitno vlo-
go pri reproduktivnem uspehu, ki je zamenjal boj za obstanek, se še vedno le
redko upodabljajo. Tako odločitev lahko na eni strani pripišemo vztrajanju
tradicij upodobitev na eni ter dejstvu, da besede ne okamenijo, na drugi stra-
147
Vtrenutku, ko se je s konsolidacijo evolucionizma kot prevladujoče
znanstvene in družbene paradigme konceptualno spremenila podoba
sveta, so bili tudi na nov, znanstveni način konstituirani »drugi«.
Tako je človeštvo v trenutku, ko se je kratka kreacionistična kronologija sveta
umaknila dolgi geološki kronologiji, ki se je raztezala v nedoločljivo pretek-
lost, ter je prevladal evolucionizem kot poglavitna biološka ter žal tudi druž-
bena teorija, dobilo svoje popolno nasprotje, ujeto v sorodstvena razmerja.
Fosilni ljudje niso bili rasa, ki bi predstavljala degenerirano obliko sodobnega
človeka, ki se je oddaljila od ideala ter »pravilno« usmerjenega razvoja, tem-
več so bili degenerirana vrsta, boreča se za preživetje v divjem svetu, ki je oma-
gala na poti razvoja. Njihovo ime je postalo sinonim za karikiranje njihove
podobe – rojstvo sodobne znanosti je ustvarilo neandertalce.
Podobo, ki je bila identična kot divji možje srednjega veka, podobo, ki je
kljub svoji veliki starosti postala domača v popularni vizualni kulturi dvajse-
tega stoletja. Postala je tako naravna, da si le s težavo predstavljamo, da bi naši
predniki lahko bili drugačni. Na drugi strani pa izdelovalci podobe navadno
ignorirajo izvor podobe, ignorirajo njeno dolgo in z različnimi pomeni nabi-
to preteklost ter jo predstavljajo zgolj kot rezultat sodobne znanosti, kar vodi
opazovalce v zmotno prepričanje, ko mislijo, da opazujejo resnico in ne zgolj
interpretacije (Berman 1999, 296).
Element, za katerega pa niti ne moremo reči, da je spremenil podobo an-
tropologije, ker se je pojavil v trenutku, ko je bila paleoantropologija v pravem
pomenu besede rojena, pa je bil razmah tiska, ki je bil stranski produkt ob-
dobja velikih političnih, socialnih ter ekonomskih sprememb. Pri tem gre za
povečanje produkcije znanstvenih del ter njihovo večjo dostopnost na eni ter
na začetek izdajanja popularnoznanstvenih revij ter vdorom znanosti v časo-
pisje na drugi strani. Tako so bili raziskovalni rezultati prevedeni v vizualne
podobe, ki so bile dostopne ter razumljive večjemu ter manj kritičnemu ob-
činstvu. Ko so bile v znanstvenih krogih sprejete osnovne poteze poteka ra-
zvoja človeka, so bile tudi podobe že standardizirane. Podobe neandertalcev
so v trenutku, ko so presegle portrete, ki so bili upodobitev anatomije, bile
omejene na upodobitev lova, izdelovanje orodij, strganje kože, kurjenje ognja
ter nesmiselno postajanje naokrog. Gre za aktivnosti, ki izhajajo iz evolucioni-
stičnega pričakovanja življenja kot neprestanega boja za obstanek. Danes
ključni dejavniki, kot je komuniciranje, ki v bistvu vzdržuje kohezijo družbe
ter prenaša informacije o naravnih dejavnikih ter s tem tvori poglavitno vlo-
go pri reproduktivnem uspehu, ki je zamenjal boj za obstanek, se še vedno le
redko upodabljajo. Tako odločitev lahko na eni strani pripišemo vztrajanju
tradicij upodobitev na eni ter dejstvu, da besede ne okamenijo, na drugi stra-
147
