Page 151 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 151
trije eseji o znanstvenih rekonstrukcijah
potrjeno dejstvo, ki je sestavni del, če ne že osnova moderne znanosti. Ideja, da
se je življenje razvijalo, sodi med predpostavke, kot sta obstoj gravitacije ter
sferoidna oblika zemlje – skratka med potrjena dejstva, ki se jih ne da falsifi-
cirati. Evolucija torej ni mit.
Popolnoma drugačna stvar pa je vprašanje, kako je potekala. Standar-
dna razlaga evolucije kot počasnega in postopnega spreminjanja je mit. Gre za
mit, ki je bil rojen iz drugega mita – iz viktorijanske predpostavke o napredku
(Eldredge, Tattersall 1982). V nasprotju s še vedno obstoječo eklesiastično po-
zicijo, da vsaka sprememba ter napredek pomenita degradacijo, je v industrij-
skem zagonu po prisvojitvi energijskega potenciala fosilnih goriv viktorjanska
miselnost ustvarila predpostavko o nepovratnem napredku ter v skladu z mal-
tuzijansko ekonomijo, na kateri mimogrede temeljijo tudi osnovne Darwino-
ve predpostavke o naravni selekciji, ustvarila podobo neizogibnega propada
oziroma nujnosti zasužnjenja ekonomsko šibkejših.
Prav zaradi tega mit o napredku, o neizogibni in konstantni spremem-
bi na bolje, ki pojasnjuje zgodovino človeštva kot boj od divjaškosti pa do
vseh ugodnosti sodobne civilizacije, od barbarizma do sofistikacije, okužuje
splošno razumevanje kulturne evolucije. Tu lahko iščemo prvo predpostav-
ko, iz katere izhaja percepcija neandertalcev. Obstaja dejstvo, da so izumrli.
Iz tega izpeljana karikirana evolucijska inferiornost pa je spet mit. Pravza-
prav je mit, ki se ga ne morejo znebiti prav zaradi dobrega poznavanja njiho-
ve evolucijske zgodovine. Zadnji so zapustili prizorišče ter so zraven robu-
stnih avstralopitecin edini hominidi, ki niso zapustili potomcev – na
nobenem evolucijskem grmu od lobanje neandertalca ne vodi črtica dalje –
niti z vprašajem.
Ideološke spremembe zahodnjaške kulture zadnjih desetletij so zapus-
tile tudi opazne sledi na hipotezah o izvoru človeštva oziroma na upodobi-
tvah človeške narave. Večina tradicionalnih uprizoritev 19. in prve polovice
20. stoletja je prikazovala izvor kulture kot rivalstvo med ljudmi in živalmi
oziroma kot konflikt med različnimi človeškimi skupinami. Ta podoba ni iz-
gubila svojega pomena zaradi novih arheoloških in antropoloških odkritij,
ampak jo je spremenil okvir sodobnega mišljenja povojne Evrope. Prišlo je do
ponovne rekonceptualizacije dobrega divjaka, ki ni prikazovan v konfliktu z
naravo, ampak je njegova kulturna sposobnost tista, ki mu omogoča optimal-
no izkoriščanje naravnih virov. Razvoj človeške kulture je tako prikazan kot
uspešno sodelovanje med ljudmi in naravo oziroma ljudje se od živali razliku-
jejo zaradi svoje sposobnosti medsebojne komunikacije, smisla za sočutje, al-
truizma ter želje po delitvi lovskega plena s svojimi bližnjimi (Stoczkowski
1999, 131).
151
potrjeno dejstvo, ki je sestavni del, če ne že osnova moderne znanosti. Ideja, da
se je življenje razvijalo, sodi med predpostavke, kot sta obstoj gravitacije ter
sferoidna oblika zemlje – skratka med potrjena dejstva, ki se jih ne da falsifi-
cirati. Evolucija torej ni mit.
Popolnoma drugačna stvar pa je vprašanje, kako je potekala. Standar-
dna razlaga evolucije kot počasnega in postopnega spreminjanja je mit. Gre za
mit, ki je bil rojen iz drugega mita – iz viktorijanske predpostavke o napredku
(Eldredge, Tattersall 1982). V nasprotju s še vedno obstoječo eklesiastično po-
zicijo, da vsaka sprememba ter napredek pomenita degradacijo, je v industrij-
skem zagonu po prisvojitvi energijskega potenciala fosilnih goriv viktorjanska
miselnost ustvarila predpostavko o nepovratnem napredku ter v skladu z mal-
tuzijansko ekonomijo, na kateri mimogrede temeljijo tudi osnovne Darwino-
ve predpostavke o naravni selekciji, ustvarila podobo neizogibnega propada
oziroma nujnosti zasužnjenja ekonomsko šibkejših.
Prav zaradi tega mit o napredku, o neizogibni in konstantni spremem-
bi na bolje, ki pojasnjuje zgodovino človeštva kot boj od divjaškosti pa do
vseh ugodnosti sodobne civilizacije, od barbarizma do sofistikacije, okužuje
splošno razumevanje kulturne evolucije. Tu lahko iščemo prvo predpostav-
ko, iz katere izhaja percepcija neandertalcev. Obstaja dejstvo, da so izumrli.
Iz tega izpeljana karikirana evolucijska inferiornost pa je spet mit. Pravza-
prav je mit, ki se ga ne morejo znebiti prav zaradi dobrega poznavanja njiho-
ve evolucijske zgodovine. Zadnji so zapustili prizorišče ter so zraven robu-
stnih avstralopitecin edini hominidi, ki niso zapustili potomcev – na
nobenem evolucijskem grmu od lobanje neandertalca ne vodi črtica dalje –
niti z vprašajem.
Ideološke spremembe zahodnjaške kulture zadnjih desetletij so zapus-
tile tudi opazne sledi na hipotezah o izvoru človeštva oziroma na upodobi-
tvah človeške narave. Večina tradicionalnih uprizoritev 19. in prve polovice
20. stoletja je prikazovala izvor kulture kot rivalstvo med ljudmi in živalmi
oziroma kot konflikt med različnimi človeškimi skupinami. Ta podoba ni iz-
gubila svojega pomena zaradi novih arheoloških in antropoloških odkritij,
ampak jo je spremenil okvir sodobnega mišljenja povojne Evrope. Prišlo je do
ponovne rekonceptualizacije dobrega divjaka, ki ni prikazovan v konfliktu z
naravo, ampak je njegova kulturna sposobnost tista, ki mu omogoča optimal-
no izkoriščanje naravnih virov. Razvoj človeške kulture je tako prikazan kot
uspešno sodelovanje med ljudmi in naravo oziroma ljudje se od živali razliku-
jejo zaradi svoje sposobnosti medsebojne komunikacije, smisla za sočutje, al-
truizma ter želje po delitvi lovskega plena s svojimi bližnjimi (Stoczkowski
1999, 131).
151
