Page 150 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 150
devet esejev o (skoraj) človeški podobi
nova, na katero se ves način življenja enostavno projicira. Realno pa je šlo zgolj
za vzdrževanje konceptualne meje med modernimi in arhaičnimi hominidi.
Z drugimi besedami – kljub rehabilitaciji lovcev in nabiralcev so nean-
dertalci v arheoloških ter antropoloških konstruktih in posledično tudi re-
konstrukcijah še v nadaljnjih treh desetletjih ostali povezani v ekološke odno-
se s svojo hrano in ne v socialne odnose z drugimi člani skupnosti oziroma
drugimi skupnostmi. Navidezni realizem podob, ki naj bi prikazovale na-
tančne upodobitve, trenutke iz dogajanja, je v resnici portretno slikarstvo –
slikarski žanr, ki se izvaja v skladu z internimi konvencijami. Drže ter upodo-
bljeni predmeti sledijo vzorcem ter so napolnjene s simboličnim pomenom,
kar pomeni slabo novico za zagovornike podobe kot okna v preteklost. Oziro-
ma kot je definiral Peter Burke (Burke 2001, 30):
– Je dobra novica za umetnostne zgodovinarje ta, da umetnost lahko
priskrbi dokaze o socialnih realnostih, ki jih besedilo preskoči.
– Vendar je upodabljajoča umetnost velikokrat manj realistična, kot se
zdi. Morda celo bolj popači podobo preteklosti, kot jo ilustrira.
– In da se vrnemo k dobrim novicam, je prav to popačenje tisto, ki nam
lahko služi za rekonstrukcijo hotenj in mentalitet naročnikov ter iz-
delovalcev podob.
Če se jih resnično natančno opazuje, potem se tudi najnovejše rekon-
strukcije življenja v prazgodovini zdijo obrabljene, zdijo se etnografsko nein-
formirane. Pri tem je sicer lahko kriviti umetnike, da zgolj ponavljajo omejen
sklop starejših motivov, vendar se moramo zavedati, da leži krivda tudi pri
znanstvenikih, ki pojmujejo vizualne rekonstrukcije kot del poljudnoznan-
stvenega polja, ki je kot del muzejskih razstav namenjeno laični javnosti ter se
ne zavedajo izjemnega vpliva vizualnih podob na imaginarije o preteklosti.
Gre za napačno in potencialno nevarno perspektivo (Gifford-Gonzales 1998,
77). Upodobitve prazgodovinskega življenja predstavljajo vzporedno in izje-
mno močno in vplivno pripoved o človeški preteklosti. Zahodnjaki vse pre-
večkrat beremo naturalistične upodobitve, kot da bi bil resnične. Realistična
upodobitev je zapeljivo resnična in dostopna. Natančne rekonstrukcije okolja,
vegetacije, živali in človeških teles stopnjujejo verjetnost scen. Natančna izde-
lava teh posnetkov ljudi je tako resnična, da slej kot prej začnemo domnevati,
da je resničen tudi socialni sistem, ki ga prikazujejo.
Ključno pozicijo pri razumevanju rekonstrukcij neandertalcev igra vpe-
tost razlag v teorijske osnove, ki pojasnjujejo razvoj vrst – v evolucionizem. In
osnova – evolucija – je predlog, da so si vsi organizmi sorodni, je velikokrat
150
nova, na katero se ves način življenja enostavno projicira. Realno pa je šlo zgolj
za vzdrževanje konceptualne meje med modernimi in arhaičnimi hominidi.
Z drugimi besedami – kljub rehabilitaciji lovcev in nabiralcev so nean-
dertalci v arheoloških ter antropoloških konstruktih in posledično tudi re-
konstrukcijah še v nadaljnjih treh desetletjih ostali povezani v ekološke odno-
se s svojo hrano in ne v socialne odnose z drugimi člani skupnosti oziroma
drugimi skupnostmi. Navidezni realizem podob, ki naj bi prikazovale na-
tančne upodobitve, trenutke iz dogajanja, je v resnici portretno slikarstvo –
slikarski žanr, ki se izvaja v skladu z internimi konvencijami. Drže ter upodo-
bljeni predmeti sledijo vzorcem ter so napolnjene s simboličnim pomenom,
kar pomeni slabo novico za zagovornike podobe kot okna v preteklost. Oziro-
ma kot je definiral Peter Burke (Burke 2001, 30):
– Je dobra novica za umetnostne zgodovinarje ta, da umetnost lahko
priskrbi dokaze o socialnih realnostih, ki jih besedilo preskoči.
– Vendar je upodabljajoča umetnost velikokrat manj realistična, kot se
zdi. Morda celo bolj popači podobo preteklosti, kot jo ilustrira.
– In da se vrnemo k dobrim novicam, je prav to popačenje tisto, ki nam
lahko služi za rekonstrukcijo hotenj in mentalitet naročnikov ter iz-
delovalcev podob.
Če se jih resnično natančno opazuje, potem se tudi najnovejše rekon-
strukcije življenja v prazgodovini zdijo obrabljene, zdijo se etnografsko nein-
formirane. Pri tem je sicer lahko kriviti umetnike, da zgolj ponavljajo omejen
sklop starejših motivov, vendar se moramo zavedati, da leži krivda tudi pri
znanstvenikih, ki pojmujejo vizualne rekonstrukcije kot del poljudnoznan-
stvenega polja, ki je kot del muzejskih razstav namenjeno laični javnosti ter se
ne zavedajo izjemnega vpliva vizualnih podob na imaginarije o preteklosti.
Gre za napačno in potencialno nevarno perspektivo (Gifford-Gonzales 1998,
77). Upodobitve prazgodovinskega življenja predstavljajo vzporedno in izje-
mno močno in vplivno pripoved o človeški preteklosti. Zahodnjaki vse pre-
večkrat beremo naturalistične upodobitve, kot da bi bil resnične. Realistična
upodobitev je zapeljivo resnična in dostopna. Natančne rekonstrukcije okolja,
vegetacije, živali in človeških teles stopnjujejo verjetnost scen. Natančna izde-
lava teh posnetkov ljudi je tako resnična, da slej kot prej začnemo domnevati,
da je resničen tudi socialni sistem, ki ga prikazujejo.
Ključno pozicijo pri razumevanju rekonstrukcij neandertalcev igra vpe-
tost razlag v teorijske osnove, ki pojasnjujejo razvoj vrst – v evolucionizem. In
osnova – evolucija – je predlog, da so si vsi organizmi sorodni, je velikokrat
150
