Page 149 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 149
trije eseji o znanstvenih rekonstrukcijah
movala kulturo v novoevolucionističnem smislu kot adaptivni sistem na vpli-
ve okolja, je v analizah primarnih ekonomskih strategij videla najlažji način za
rekonstrukcijo prazgodovinskih kulturnih sistemov. Ti trendi so se odvijali v
določenem epistemološkem kontekstu – v arheologiji, ki je bila še vedno
trdno zasidrana v duhu comtovskega pozitivizma, ta pa je podpiral lestvico ve-
denja oziroma hierarhijo spoznavnega. V arheoloških terminih je to pomeni-
lo, da so posamezne dejavnike kulture pojmovali kot lažje arheološko dosto-
pne in razumljive – posledično tudi pomenonosne. Iz tega je bilo pri izdelavi
podob izpeljano, da razlike v materialni kulturi odražajo neke druge, globlje
evolucijske razlike. In ker je bila variabilnost časovno diahrona, je cepljene na
evolucionistične premise legitimiziralo sistem, po katerem je bila časovno
predhodna arheološka variabilnost nujno pojmovana kot evolucijsko inferio-
rna. Evolucijska inferiornost pa ni zgolj stanje duha, ampak je v kontekstu
vere v linearni sinhroni razvoj telesa in duha posledično predstavljala tudi te-
lesno primitivnost, ki pa je bila postransko podkrepljena tudi z nekoliko dru-
gačnimi, robustnejšimi telesnimi značilnostmi.
Nekako do tega obdobja je v kulturni antropologiji tudi prevladovalo
prepričanje, da so bili sočasni (oziroma ravnokar izumirajoči) lovci in nabiral-
ci divjaki ter posledično »blizu z naravo«. Zatorej so bili razumljeni ter
obravnavani v naravnih terminih – namesto v socialnih odnosih med posa-
mezniki so bili analizirani v ekoloških odnosih s svojim okoljem. Revidiran
pogled konca šestdesetih let pa je lovce in nabiralce prikazal kot prilagodljive,
fleksibilne, če ne že včasih v izobilju živeče popolnoma kulturne variante nas
samih. Seveda so bili upodobljeni kot modri ljudje, ki so živeli v sozvočju z
naravo pod tolerančno zmožnostjo njihovega okolja.
Na podlagi antropoloških analiz je v tem obdobju prišlo do drugega
vdora antropoloških analogij v arheološke konstrukte ter pojasnitve in posle-
dično tudi v rekonstrukcije. Ne glede na arheološke podatke je vzdržala struk-
tura, ki je predpostavljala globljo, v dedni zasnovi utemeljeno razliko med
anatomsko modernimi in arhaičnimi lovci in nabiralci v preteklosti – pred-
vsem neandertalci. Povratek k biologiji pa je pomenil, da so poražence evolu-
cijske tekme opisovali ter posledično tudi upodabljali bolj v določujočih ter-
minih bioloških dejavnikov ter ekoloških spremenljivk kot pa v socialno
ustvarjenih okvirjih. Delno lahko tako ravnanje opravičujemo z dejstvom, da
so časovno bolj oddaljeni arheološki konteksti zaradi tafonomskega filtra tež-
je spoznavni oziroma postanejo biološki ter ekološki dejavniki v kontekstu
lažje spoznavni ter preverljivi od drugih. Tako okolje ni zgolj vzročno tisto, ki
pri redukciji kulturnih dejavnikov določa obnašanje, ampak je tudi tista os-
149
movala kulturo v novoevolucionističnem smislu kot adaptivni sistem na vpli-
ve okolja, je v analizah primarnih ekonomskih strategij videla najlažji način za
rekonstrukcijo prazgodovinskih kulturnih sistemov. Ti trendi so se odvijali v
določenem epistemološkem kontekstu – v arheologiji, ki je bila še vedno
trdno zasidrana v duhu comtovskega pozitivizma, ta pa je podpiral lestvico ve-
denja oziroma hierarhijo spoznavnega. V arheoloških terminih je to pomeni-
lo, da so posamezne dejavnike kulture pojmovali kot lažje arheološko dosto-
pne in razumljive – posledično tudi pomenonosne. Iz tega je bilo pri izdelavi
podob izpeljano, da razlike v materialni kulturi odražajo neke druge, globlje
evolucijske razlike. In ker je bila variabilnost časovno diahrona, je cepljene na
evolucionistične premise legitimiziralo sistem, po katerem je bila časovno
predhodna arheološka variabilnost nujno pojmovana kot evolucijsko inferio-
rna. Evolucijska inferiornost pa ni zgolj stanje duha, ampak je v kontekstu
vere v linearni sinhroni razvoj telesa in duha posledično predstavljala tudi te-
lesno primitivnost, ki pa je bila postransko podkrepljena tudi z nekoliko dru-
gačnimi, robustnejšimi telesnimi značilnostmi.
Nekako do tega obdobja je v kulturni antropologiji tudi prevladovalo
prepričanje, da so bili sočasni (oziroma ravnokar izumirajoči) lovci in nabiral-
ci divjaki ter posledično »blizu z naravo«. Zatorej so bili razumljeni ter
obravnavani v naravnih terminih – namesto v socialnih odnosih med posa-
mezniki so bili analizirani v ekoloških odnosih s svojim okoljem. Revidiran
pogled konca šestdesetih let pa je lovce in nabiralce prikazal kot prilagodljive,
fleksibilne, če ne že včasih v izobilju živeče popolnoma kulturne variante nas
samih. Seveda so bili upodobljeni kot modri ljudje, ki so živeli v sozvočju z
naravo pod tolerančno zmožnostjo njihovega okolja.
Na podlagi antropoloških analiz je v tem obdobju prišlo do drugega
vdora antropoloških analogij v arheološke konstrukte ter pojasnitve in posle-
dično tudi v rekonstrukcije. Ne glede na arheološke podatke je vzdržala struk-
tura, ki je predpostavljala globljo, v dedni zasnovi utemeljeno razliko med
anatomsko modernimi in arhaičnimi lovci in nabiralci v preteklosti – pred-
vsem neandertalci. Povratek k biologiji pa je pomenil, da so poražence evolu-
cijske tekme opisovali ter posledično tudi upodabljali bolj v določujočih ter-
minih bioloških dejavnikov ter ekoloških spremenljivk kot pa v socialno
ustvarjenih okvirjih. Delno lahko tako ravnanje opravičujemo z dejstvom, da
so časovno bolj oddaljeni arheološki konteksti zaradi tafonomskega filtra tež-
je spoznavni oziroma postanejo biološki ter ekološki dejavniki v kontekstu
lažje spoznavni ter preverljivi od drugih. Tako okolje ni zgolj vzročno tisto, ki
pri redukciji kulturnih dejavnikov določa obnašanje, ampak je tudi tista os-
149
