Page 144 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 144
devet esejev o (skoraj) človeški podobi
pojavljajo adolescenti, majhni otroci pa niso samostojne osebe temveč zgolj
atribut, ki dopolnjuje upodobitve žensk.
Za razliko od prefinjene erotičnosti ženskih figur ter opičjih značilnos-
ti kot elementov za prikaz evolucionistične primitivnosti, so pri posameznih
upodobitvah avtorji pri ženskah ilustrirali primitivnost z dodajanjem popol-
noma moških atributov. Na naslovnici knjige A Stone Age Family Worthing-
tona G. Smitha se je nahaja upodobitev na deblu sedeče skupine golih ljudi
(Gamble 1998, xix, fig. i). V sredini sedi dolgolas in bradat moški, ob njem na
desni in levi strani ženski, za deblom pa se napol skriva manjši otrok. Zanimi-
vi sta predvsem upodobitvi obeh žensk, kajti obema so za ilustracijo primitiv-
nosti dodali majhno brado in brke. Pri tem se znajdemo pred paradoksom –
moški so bili upodabljani kot dominantni člani skupnosti, kot aktivni del
populacije, kot nosilci tehnoloških idej in inovacij, kot gonilo napredka, pa
vendar so moški tisti, ki so v izhodišču telesno veliko bolj poraščeni oziroma
v jeziku evolucionizma, kjer je poraščenost služila kot metafora za primitiv-
nost – primitivnejši.
144
pojavljajo adolescenti, majhni otroci pa niso samostojne osebe temveč zgolj
atribut, ki dopolnjuje upodobitve žensk.
Za razliko od prefinjene erotičnosti ženskih figur ter opičjih značilnos-
ti kot elementov za prikaz evolucionistične primitivnosti, so pri posameznih
upodobitvah avtorji pri ženskah ilustrirali primitivnost z dodajanjem popol-
noma moških atributov. Na naslovnici knjige A Stone Age Family Worthing-
tona G. Smitha se je nahaja upodobitev na deblu sedeče skupine golih ljudi
(Gamble 1998, xix, fig. i). V sredini sedi dolgolas in bradat moški, ob njem na
desni in levi strani ženski, za deblom pa se napol skriva manjši otrok. Zanimi-
vi sta predvsem upodobitvi obeh žensk, kajti obema so za ilustracijo primitiv-
nosti dodali majhno brado in brke. Pri tem se znajdemo pred paradoksom –
moški so bili upodabljani kot dominantni člani skupnosti, kot aktivni del
populacije, kot nosilci tehnoloških idej in inovacij, kot gonilo napredka, pa
vendar so moški tisti, ki so v izhodišču telesno veliko bolj poraščeni oziroma
v jeziku evolucionizma, kjer je poraščenost služila kot metafora za primitiv-
nost – primitivnejši.
144