Page 148 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 148
devet esejev o (skoraj) človeški podobi
ni. Pri pregledu rekonstrukcij zlahka opazimo, da v bistvu sploh ne prikazuje-
jo načina življenja, temveč osmisljujejo odkrite najdbe. Predmeti pa imajo
smisel le, če so v uporabi. In zato neandertalci vedno nekaj počnejo. General-
no so moški neproporcionalno velikokrat upodobljeni z orožjem in v gibanju
– predvsem pri izdelavi orožja in pri dvigovanju oziroma prenašanju tovora.
Ženske so le redko upodobljene na tak način, otroci pa nikoli. Starci skoraj ni-
koli niso upodobljeni stoje, ampak navadno sedijo ter le redko počnejo kaj di-
namičnega. Moški so tisti, ki ustvarjajo, komunicirajo in izdelujejo orožje,
ženske pa strgajo kože, držijo dojenčke ter se dotikajo otrok.
Tako pravzaprav rekonstrukcije vedno znova reproducirajo obstoječe
družbeno stanje ter ga prikazujejo kot dolgotrajno oziroma kot naravno sta-
nje stvari. Podobe divjih ljudi, kjer moški strumno stojijo z gorjačo v rokah ter
ženske pestujejo otroke, se ne razlikujejo od viktorjanskih podob, kjer moški
z gorjačo tolčejo medveda ali izdelujejo orodja in ženske pestujejo otroke ozi-
roma sodobnih, kjer moški izdelujejo orodje in ženske pestujejo otroke. Podo-
be ustvarjajo zmoten občutek, da so navade in običaji nespremenjeni – kot da
bi prepiri in boji, ekonomske težave in spori v družini oziroma zahodnjaški
kapitalistični sistem produkcije in družbenega ustroja bil že vedno prisoten,
nespremenljiv ter univerzalen (Berman 1999, 298).
Obdobje znanstvenih rekonstrukcij v fizični antropologiji je bolj zazna-
movalo nepriznavanje človeških značilnosti neandertalcem kot pa obratno.
Zdi se, da se je za zločin spet krivilo žrtve – ker so izumrli, se jim je zanikalo
njihovo popolno človeškost, na vsak način se je iskalo ter poudarjalo še tako
nesmiselne domnevne manjvrednosti. In vse je izhajalo iz dejstva, da so izu-
mrli, dejstva, ki je potrebovalo utemeljitev. Seveda so obstajala obdobja vklju-
čitve neandertalcev v človeško predniško linijo, vendar so večji del dvajsetega
stoletja bili pojmovani kot izumrla stranska veja evolucije. Prav zaradi svoje
pozicije na vrhu nekaj milijonov let dolgih hipotetičnih grmov človeške evo-
lucije so se znašli v brezizhodni poziciji – vsi hominidi, ki so v preteklosti iz-
ginili, v bistvu niso izumrli – teoretično se jim je priznavalo možnost, da so se
zaradi vplivov okolja ter razvoja inteligence in tehničnih spretnosti razvili v
neko drugo vrsto. Neandertalci so se zadnji znašli pred zaprtimi vrati, čeprav
so glede na svoje tehnološke sposobnosti ter rekonstrukcije socialnih sistemov
bili zagotovo veliko bolj inteligentni od svojih prednikov in predhodnikov. A
je bila zgolj zanje ustvarjena plejada pojasnitvenih modelov, ki so njihovo
izumrtje pojasnjevali z inferiorno inteligenco.
Kljub pričakovani spremembi podobe je gibanje, ki je konec šestdesetih
let v ZDA ustvarilo tako imenovano novo arheologijo, še bolj zapečatilo statič-
nost ter nespremenljivost podobe neandertalca. Nova arheologija, ki je poj-
148
ni. Pri pregledu rekonstrukcij zlahka opazimo, da v bistvu sploh ne prikazuje-
jo načina življenja, temveč osmisljujejo odkrite najdbe. Predmeti pa imajo
smisel le, če so v uporabi. In zato neandertalci vedno nekaj počnejo. General-
no so moški neproporcionalno velikokrat upodobljeni z orožjem in v gibanju
– predvsem pri izdelavi orožja in pri dvigovanju oziroma prenašanju tovora.
Ženske so le redko upodobljene na tak način, otroci pa nikoli. Starci skoraj ni-
koli niso upodobljeni stoje, ampak navadno sedijo ter le redko počnejo kaj di-
namičnega. Moški so tisti, ki ustvarjajo, komunicirajo in izdelujejo orožje,
ženske pa strgajo kože, držijo dojenčke ter se dotikajo otrok.
Tako pravzaprav rekonstrukcije vedno znova reproducirajo obstoječe
družbeno stanje ter ga prikazujejo kot dolgotrajno oziroma kot naravno sta-
nje stvari. Podobe divjih ljudi, kjer moški strumno stojijo z gorjačo v rokah ter
ženske pestujejo otroke, se ne razlikujejo od viktorjanskih podob, kjer moški
z gorjačo tolčejo medveda ali izdelujejo orodja in ženske pestujejo otroke ozi-
roma sodobnih, kjer moški izdelujejo orodje in ženske pestujejo otroke. Podo-
be ustvarjajo zmoten občutek, da so navade in običaji nespremenjeni – kot da
bi prepiri in boji, ekonomske težave in spori v družini oziroma zahodnjaški
kapitalistični sistem produkcije in družbenega ustroja bil že vedno prisoten,
nespremenljiv ter univerzalen (Berman 1999, 298).
Obdobje znanstvenih rekonstrukcij v fizični antropologiji je bolj zazna-
movalo nepriznavanje človeških značilnosti neandertalcem kot pa obratno.
Zdi se, da se je za zločin spet krivilo žrtve – ker so izumrli, se jim je zanikalo
njihovo popolno človeškost, na vsak način se je iskalo ter poudarjalo še tako
nesmiselne domnevne manjvrednosti. In vse je izhajalo iz dejstva, da so izu-
mrli, dejstva, ki je potrebovalo utemeljitev. Seveda so obstajala obdobja vklju-
čitve neandertalcev v človeško predniško linijo, vendar so večji del dvajsetega
stoletja bili pojmovani kot izumrla stranska veja evolucije. Prav zaradi svoje
pozicije na vrhu nekaj milijonov let dolgih hipotetičnih grmov človeške evo-
lucije so se znašli v brezizhodni poziciji – vsi hominidi, ki so v preteklosti iz-
ginili, v bistvu niso izumrli – teoretično se jim je priznavalo možnost, da so se
zaradi vplivov okolja ter razvoja inteligence in tehničnih spretnosti razvili v
neko drugo vrsto. Neandertalci so se zadnji znašli pred zaprtimi vrati, čeprav
so glede na svoje tehnološke sposobnosti ter rekonstrukcije socialnih sistemov
bili zagotovo veliko bolj inteligentni od svojih prednikov in predhodnikov. A
je bila zgolj zanje ustvarjena plejada pojasnitvenih modelov, ki so njihovo
izumrtje pojasnjevali z inferiorno inteligenco.
Kljub pričakovani spremembi podobe je gibanje, ki je konec šestdesetih
let v ZDA ustvarilo tako imenovano novo arheologijo, še bolj zapečatilo statič-
nost ter nespremenljivost podobe neandertalca. Nova arheologija, ki je poj-
148
