Page 210 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 210
devet esejev o (skoraj) človeški podobi
so ostanki človeških delovanj bili velikokrat odkriti v jamah med kostnimi
ostanki pleistocenskih živali, ki so bile razložene kot lovski plen ter dopolnju-
joč vse skupaj z evolucionističnim pojmovanjem higiene, je umazano posta-
lo metafora za prikaz primitivnega. Umazano pa je bilo prikazano kot bivali-
šče, ki nima urejenega sistema odstranjevanja odpadkov, ampak ljudje živijo
med nametanimi kostmi, živijo med odpadki svoje lastne dejavnosti. Tako
moramo kosti, nametane po jami, opazovati v kombinaciji z umazanimi tele-
si, ogrnjenimi v krzna, kot zgolj še eno izmed metafor, ki z likovno govorico
prikazujejo kulturno primitivnost prazgodovinskih ljudi.
Poglaviten element, za katerega pa niti ne moremo reči, da je spremenil
podobo antropologije, ker se je pojavil v trenutku, ko je bila paleoantropolo-
gija v pravem pomenu besede rojena, pa je bil razmah tiska, ki je bil stranski
produkt obdobja velikih političnih, socialnih ter ekonomskih sprememb. Pri
tem gre za povečanje produkcije znanstvenih del
ter njihovo večjo dostopnost na eni ter na začetek izdajanja popularno-
-znanstvenih revij ter vdorom znanosti v časopisje na drugi strani. Tako so
bili raziskovalni rezultati prevedeni v vizualne podobe, ki so bile dostopne ter
razumljive večjemu ter manj kritičnemu občinstvu. Najbolj ilustrativen pri-
mer tega obdobja sta tvorila Charles Knight in H. F. Osborn. Slednji se je za-
vedal vplivnosti vizualnih upodobitev ter je od 10.000 USD letnega proraču-
na v Deptartment of Vertebrate Palaeontology v American Museum of Natural
History v New Yorku namenil kar 7.000 USD za Knightove stenske slika-
rije. Pred slikanjem pa sta se še posvetovala z drugimi strokovnjaki, katerih
mnenje pa sta občasno tudi ignorirala. Čeprav klerik je H. Breuil menil, da
bi bilo potrebno neandertalce upodabljati gole, Osborn pa je predlagal, da naj
vsaj »zaradi skromnosti jamske ljudi nežaljivo ovijeta v živalske kože« (Mo-
ser 1998, 158).
Ko so bile v znanstvenih krogih sprejete osnovne poteze poteka razvo-
ja človeka, so bile tudi podobe že standardizirane. Podobe neandertalcev so v
trenutku, ko so presegle portrete, ki so bili upodobitev anatomije, bile scensko
postavljene pred jame ter vsebinsko omejene na upodobitve lova, izdelovanje
orodij, strganje kože, kurjenje ognja ter nesmiselno postajanje naokrog. Gre za
aktivnosti, ki izhajajo iz evolucionističnega pričakovanja življenja kot nepre-
stanega boja za obstanek. Danes ključni dejavniki, kot je komuniciranje, ki v
bistvu vzdržuje kohezijo družbe ter prenaša informacije o naravnih dejavni-
kih ter s tem tvori poglavitno vlogo pri reproduktivnem uspehu, ki je zame-
njal boj za obstanek, se še vedno le redko upodabljajo. Tako odločitev lahko
pripišemo vztrajanju tradicij upodobitev na eni ter dejstvu, da besede ne oka-
210
so ostanki človeških delovanj bili velikokrat odkriti v jamah med kostnimi
ostanki pleistocenskih živali, ki so bile razložene kot lovski plen ter dopolnju-
joč vse skupaj z evolucionističnim pojmovanjem higiene, je umazano posta-
lo metafora za prikaz primitivnega. Umazano pa je bilo prikazano kot bivali-
šče, ki nima urejenega sistema odstranjevanja odpadkov, ampak ljudje živijo
med nametanimi kostmi, živijo med odpadki svoje lastne dejavnosti. Tako
moramo kosti, nametane po jami, opazovati v kombinaciji z umazanimi tele-
si, ogrnjenimi v krzna, kot zgolj še eno izmed metafor, ki z likovno govorico
prikazujejo kulturno primitivnost prazgodovinskih ljudi.
Poglaviten element, za katerega pa niti ne moremo reči, da je spremenil
podobo antropologije, ker se je pojavil v trenutku, ko je bila paleoantropolo-
gija v pravem pomenu besede rojena, pa je bil razmah tiska, ki je bil stranski
produkt obdobja velikih političnih, socialnih ter ekonomskih sprememb. Pri
tem gre za povečanje produkcije znanstvenih del
ter njihovo večjo dostopnost na eni ter na začetek izdajanja popularno-
-znanstvenih revij ter vdorom znanosti v časopisje na drugi strani. Tako so
bili raziskovalni rezultati prevedeni v vizualne podobe, ki so bile dostopne ter
razumljive večjemu ter manj kritičnemu občinstvu. Najbolj ilustrativen pri-
mer tega obdobja sta tvorila Charles Knight in H. F. Osborn. Slednji se je za-
vedal vplivnosti vizualnih upodobitev ter je od 10.000 USD letnega proraču-
na v Deptartment of Vertebrate Palaeontology v American Museum of Natural
History v New Yorku namenil kar 7.000 USD za Knightove stenske slika-
rije. Pred slikanjem pa sta se še posvetovala z drugimi strokovnjaki, katerih
mnenje pa sta občasno tudi ignorirala. Čeprav klerik je H. Breuil menil, da
bi bilo potrebno neandertalce upodabljati gole, Osborn pa je predlagal, da naj
vsaj »zaradi skromnosti jamske ljudi nežaljivo ovijeta v živalske kože« (Mo-
ser 1998, 158).
Ko so bile v znanstvenih krogih sprejete osnovne poteze poteka razvo-
ja človeka, so bile tudi podobe že standardizirane. Podobe neandertalcev so v
trenutku, ko so presegle portrete, ki so bili upodobitev anatomije, bile scensko
postavljene pred jame ter vsebinsko omejene na upodobitve lova, izdelovanje
orodij, strganje kože, kurjenje ognja ter nesmiselno postajanje naokrog. Gre za
aktivnosti, ki izhajajo iz evolucionističnega pričakovanja življenja kot nepre-
stanega boja za obstanek. Danes ključni dejavniki, kot je komuniciranje, ki v
bistvu vzdržuje kohezijo družbe ter prenaša informacije o naravnih dejavni-
kih ter s tem tvori poglavitno vlogo pri reproduktivnem uspehu, ki je zame-
njal boj za obstanek, se še vedno le redko upodabljajo. Tako odločitev lahko
pripišemo vztrajanju tradicij upodobitev na eni ter dejstvu, da besede ne oka-
210
