Page 207 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 207
ljuček
Divje može se je v preteklosti povezovalo s puščavami, gozdovi, pra-
gozdom, gorami – skratka s tistim delom fizičnega sveta, ki še ni bil
udomačen. Vendar pa je zaradi ekspanzije evropskega vpliva koncept
začel izgubljati prostor – najprej so se v srednjem veku nahajali divji možje v
divjini med nami, v novem veku so se nahajali drugje v prostoru, v sedanjosti
pa je mesto zanje le še drugje v času. Razvoj sodobne antropologije je privedel
do ponotranjenja in ko ni bilo več prostora za divjega moža tam zunaj, ga je
antropologija začela iskati v vsakem od nas (White 1972, 6–7).
Divji možje so metafora, metafora drugačnosti, ki se nahaja nekje na na-
šem obrobju ter bolj kot njih same zaznamuje nas. Opozarja nas, da je vedenje
o drugačnosti generalno konstruirano okoli metafore – kajti narava vedenja
je metaforična, saj odraža našo percepcijo resničnosti (Lozny 2002, 143). Div-
ji možje, divjaki in znanstvene rekonstrukcije so zgolj metafore za opisovanje
naše percepcije resničnosti.
Pri tem pa moramo biti pozorni, ko ocenjujemo pomen in vpliv, kakršne-
ga so imeli posamezni simboli in podobe v kulturni zgodovini. Težko je oce-
niti, kakšen pomen so imele spremembe teh simbolov v preteklosti, kajti res
ni razlogov, da bi domnevali, da so se te spremembe dotikale kogarkoli onkraj
meja vladajočih razredov. Težko si je predstavljati, da so spremembe v koncep-
ciji divjih ljudi in pojmovanja naravne pokrajine odraz česarkoli več od mne-
nja skupinice literarnih in umetnostnih olikancev.
Množični mediji so to spremenili – sicer je njihova produkcija še ved-
no ostala v rokah literarne in umetnostne elite, ki jo še vedno kontrolira eko-
nomska in politična elita, vendar je pretok informacij postal veliko večji. Za
razliko od preteklosti so elite začele producirati simbole za masovno uporabo
– kulturne teme in ideje, ki so bile nekoč privatne skrbi inteligence, so posta-
zakl- 207
juček
Divje može se je v preteklosti povezovalo s puščavami, gozdovi, pra-
gozdom, gorami – skratka s tistim delom fizičnega sveta, ki še ni bil
udomačen. Vendar pa je zaradi ekspanzije evropskega vpliva koncept
začel izgubljati prostor – najprej so se v srednjem veku nahajali divji možje v
divjini med nami, v novem veku so se nahajali drugje v prostoru, v sedanjosti
pa je mesto zanje le še drugje v času. Razvoj sodobne antropologije je privedel
do ponotranjenja in ko ni bilo več prostora za divjega moža tam zunaj, ga je
antropologija začela iskati v vsakem od nas (White 1972, 6–7).
Divji možje so metafora, metafora drugačnosti, ki se nahaja nekje na na-
šem obrobju ter bolj kot njih same zaznamuje nas. Opozarja nas, da je vedenje
o drugačnosti generalno konstruirano okoli metafore – kajti narava vedenja
je metaforična, saj odraža našo percepcijo resničnosti (Lozny 2002, 143). Div-
ji možje, divjaki in znanstvene rekonstrukcije so zgolj metafore za opisovanje
naše percepcije resničnosti.
Pri tem pa moramo biti pozorni, ko ocenjujemo pomen in vpliv, kakršne-
ga so imeli posamezni simboli in podobe v kulturni zgodovini. Težko je oce-
niti, kakšen pomen so imele spremembe teh simbolov v preteklosti, kajti res
ni razlogov, da bi domnevali, da so se te spremembe dotikale kogarkoli onkraj
meja vladajočih razredov. Težko si je predstavljati, da so spremembe v koncep-
ciji divjih ljudi in pojmovanja naravne pokrajine odraz česarkoli več od mne-
nja skupinice literarnih in umetnostnih olikancev.
Množični mediji so to spremenili – sicer je njihova produkcija še ved-
no ostala v rokah literarne in umetnostne elite, ki jo še vedno kontrolira eko-
nomska in politična elita, vendar je pretok informacij postal veliko večji. Za
razliko od preteklosti so elite začele producirati simbole za masovno uporabo
– kulturne teme in ideje, ki so bile nekoč privatne skrbi inteligence, so posta-
zakl- 207
juček
