Page 208 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 208
devet esejev o (skoraj) človeški podobi
le zabava za množice. Posledično so povečale socialno relevantnost zgodovi-
ne znanosti.
Felipe Fernández-Armesto je v zadnjem odstavku svoje knjige So You
Think You're Human? opozoril, da je prepričanje, da smo zgolj ljudje racional-
ni, intelektualni, duhovni, kreativni, zavestni, moralni ter podobni Bogu, mit
(Fernández-Armesto 2004, 170). Gre za delček vere, katerega se oklepamo v
nasprotju s tehtnimi dokazi. Zgodovina preučevanja drugačnosti znotraj člo-
veštva, pa naj gre za mitološke divje ljudi srednjega veka, polmitološke divjake
novega veka ter znanstvene prednike sodobnosti, je v resnici obupna borba, da
bi na podlagi diskriminacij navidezne drugačnosti utemeljili svojo izjemnost
in enkratnost. Produkt take diskriminacije je tudi podoba, ki jo v popularni
kulturi opisujemo kot jamskega človeka. Od prve upodobitve leta 1873 pa do
danes gre za podobo, ki se zdi že kar domača. Kljub temu, da jih nihče ni vi-
del živih, so njihove upodobitve na ilustracijah, v knjigah, v muzejih ter v ri-
sankah jasno prepoznavne. Njihovo mesto v človeški evoluciji jasno signalizi-
ra serija atributov – nahajajo se pred jamo ali v njej, v divjini, z divjimi živalmi,
ali v konfliktu z njimi. Opremljeni so s kamnitimi orodji, še največkrat z gor-
jačo, in velikokrat so upodobljeni pri lovu, zaviti v kože, ki pravzaprav ne slu-
žijo ničemur, in če nosijo nakit, je ta iz zob ali krempljev zveri. Seveda gre za
podobo velikokrat poraščenih bradatih mož z bujnimi in razkuštranimi las-
mi, zanikrnih žena in umazanih otrok.
Podobe divjih ljudi, divjakov ter znanstvene rekonstrukcije dvajsetega
stoletja, vse imajo skupno prikazovanje degradacije posameznika, pa čeprav
še tako plemenitega. Prikazujejo nostalgičnost do naše plemenite živalske na-
rave, kot tudi nezavedno zanikanje civilizacije, ki nas uokvirja. Gre za podo-
be, ki niso nevtralne, ampak s svojim izgledom jasno signalizirajo, da niso mi
oziroma da niso popolnoma mi. Judith Berman je izpostavila, da je prav poraš-
čenost ključni skupni element teh upodobitev – telo upodobljenega je upora-
bljeno za konstruiranje razmejitve med nami in njimi oziroma prikaz njiho-
vega stanja in evolucijske pozicije. Čeprav v vseh obdobjih viri govorijo, da so
prikazani uspešno obvladali svoje okolje oziroma da so v njem uspešno žive-
li, je poraščenost dejavnik, ki spodkopava njihovo humanost (Berman 1999,
290). Kaže, da niso sposobni kontrolirati lastnega telesa, ne morejo krotiti
svoje narave, ne morejo se oddaljiti od sveta živali.
Na tem mestu delujejo lasje kot zelo močna simbolna prispodoba –
rastejo iz telesa z očitno samosvojim življenjem. So poglavitni simbol divjosti
in neukročenosti – četudi jih je lahko odstraniti s telesa, zrastejo vedno zno-
va, odstranjene pa je težko uničiti. Prav zaradi teh značilnosti so jih v prete-
klosti povezovali predvsem z življenjsko silo samo in človeški umi so si ved-
208
le zabava za množice. Posledično so povečale socialno relevantnost zgodovi-
ne znanosti.
Felipe Fernández-Armesto je v zadnjem odstavku svoje knjige So You
Think You're Human? opozoril, da je prepričanje, da smo zgolj ljudje racional-
ni, intelektualni, duhovni, kreativni, zavestni, moralni ter podobni Bogu, mit
(Fernández-Armesto 2004, 170). Gre za delček vere, katerega se oklepamo v
nasprotju s tehtnimi dokazi. Zgodovina preučevanja drugačnosti znotraj člo-
veštva, pa naj gre za mitološke divje ljudi srednjega veka, polmitološke divjake
novega veka ter znanstvene prednike sodobnosti, je v resnici obupna borba, da
bi na podlagi diskriminacij navidezne drugačnosti utemeljili svojo izjemnost
in enkratnost. Produkt take diskriminacije je tudi podoba, ki jo v popularni
kulturi opisujemo kot jamskega človeka. Od prve upodobitve leta 1873 pa do
danes gre za podobo, ki se zdi že kar domača. Kljub temu, da jih nihče ni vi-
del živih, so njihove upodobitve na ilustracijah, v knjigah, v muzejih ter v ri-
sankah jasno prepoznavne. Njihovo mesto v človeški evoluciji jasno signalizi-
ra serija atributov – nahajajo se pred jamo ali v njej, v divjini, z divjimi živalmi,
ali v konfliktu z njimi. Opremljeni so s kamnitimi orodji, še največkrat z gor-
jačo, in velikokrat so upodobljeni pri lovu, zaviti v kože, ki pravzaprav ne slu-
žijo ničemur, in če nosijo nakit, je ta iz zob ali krempljev zveri. Seveda gre za
podobo velikokrat poraščenih bradatih mož z bujnimi in razkuštranimi las-
mi, zanikrnih žena in umazanih otrok.
Podobe divjih ljudi, divjakov ter znanstvene rekonstrukcije dvajsetega
stoletja, vse imajo skupno prikazovanje degradacije posameznika, pa čeprav
še tako plemenitega. Prikazujejo nostalgičnost do naše plemenite živalske na-
rave, kot tudi nezavedno zanikanje civilizacije, ki nas uokvirja. Gre za podo-
be, ki niso nevtralne, ampak s svojim izgledom jasno signalizirajo, da niso mi
oziroma da niso popolnoma mi. Judith Berman je izpostavila, da je prav poraš-
čenost ključni skupni element teh upodobitev – telo upodobljenega je upora-
bljeno za konstruiranje razmejitve med nami in njimi oziroma prikaz njiho-
vega stanja in evolucijske pozicije. Čeprav v vseh obdobjih viri govorijo, da so
prikazani uspešno obvladali svoje okolje oziroma da so v njem uspešno žive-
li, je poraščenost dejavnik, ki spodkopava njihovo humanost (Berman 1999,
290). Kaže, da niso sposobni kontrolirati lastnega telesa, ne morejo krotiti
svoje narave, ne morejo se oddaljiti od sveta živali.
Na tem mestu delujejo lasje kot zelo močna simbolna prispodoba –
rastejo iz telesa z očitno samosvojim življenjem. So poglavitni simbol divjosti
in neukročenosti – četudi jih je lahko odstraniti s telesa, zrastejo vedno zno-
va, odstranjene pa je težko uničiti. Prav zaradi teh značilnosti so jih v prete-
klosti povezovali predvsem z življenjsko silo samo in človeški umi so si ved-
208
