Page 49 - Hrobat Virloget, Katja, in Kavrečič, Petra, ur. (2015). Nesnovna krajina Krasa. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 49
vljice in povedke iz Dutovelj
in okolice v zapisu Lovra Žvaba
Monika Kropej Telban
O Lovru Žvabu in njegovem delu za ohranjanje
slovstvene dediščine
Vzapuščini Karla Štreklja so se do današnjih dni ohranili štirje rokopisni zvezki go-
riškega Slovenca, literata in publicista Lovra Žvaba, v katerih je zbral številne pes-
mi, pravljice, povedke, vraže, pregovore in reke.1 Gradivo je nabral na Krasu, v
Dutovljah, Tupelčah in okoliških krajih v dveh časovnih obdobjih, leta 1874, ko je popisal
prve tri zvezke, in nato leta 1882, ko je zbral gradivo za četrti zvezek.
Lovro Žvab, po domače Roštov, je bil rojen v Dutovljah 9. avgusta 1852 kot četrti od
osmih otrok Mihaela in Marjane (roj. Vrabec) Žvab.
Starša sta bila kmetovalca, vodila pa sta tudi gostilno Pri Roštovih, kot se je njihovi
domačiji po domače reklo. Gostilna je imela dolgoletno tradicijo, saj je Roštova domačija
stala v starem vaškem jedru – Na placu – v bližini cerkve sv. Jurija.
Zaradi uspehov v šoli so Lovra leta 1865 poslali v gimnazijo v Gorico, kjer je bil med
njegovimi sošolci tudi Simon Rutar (Vogrič, 2012, 11).2 Žvab se je čez nekaj let prepisal na
goriško realko, kjer je v letih 1869, 1870 in 1871 obiskoval tretji, četrti in peti razred. Od
tam pa je, predvidoma leta 1872, skupaj z Antonom Stokom, sinom dutoveljskega župana,
prestopil na realko v Trstu, vendar ni končal šolanja. V Trstu se je zaposlil kot pripravnik
na tamkajšnjem davčnem uradu (Vogrič, 2012, 12). Že kot dijak je bil Lovro Žvab družbe-
no aktiven, zavzemal se je za ustanovitev čitalnice oz. bralnega društva v Dutovljah in se
zanimal tudi za politično dogajanje.3
Prek glasil Soča in Slovenski narod se je Žvab navdušil tudi za zbirateljsko dejavnost
in že leta 1874 v svojih rodnih Dutovljah zbral lepo število ljudskih pesmi, povedk, pravl-
jic in vraž v treh rokopisnih zvezkih. Slovenska matica v Ljubljani je namreč že 4. 11. 1868 v
1 Rokopisne zvezke hrani Glasbenonarodopisni inštitut Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC
SAZU) v Ljubljani (ŠZ IV, 174), kopije pa Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU (ŠZ 7/213–216).
2 Goriška gimnazija je odigrala pomembno vlogo pri narodnem ozaveščanju Slovencev na Goriškem, obi-
skovalo jo je kar nekaj pomembnih Primorcev, med njimi poleg Rutarja še Simon Gregorčič, Josip Tonk-
li, Anton Mahnič, Karel Štrekelj in Frančišek Sedej.
3 Politično je bil pod vplivom odvetnika Karla Lavriča, vodilnega mladoslovenskega voditelja tistega časa in
očeta čitalniškega gibanja na Primorskem.
pravljice in povedke iz dutovelj in okolice v zapisu lovra žvaba 49
in okolice v zapisu Lovra Žvaba
Monika Kropej Telban
O Lovru Žvabu in njegovem delu za ohranjanje
slovstvene dediščine
Vzapuščini Karla Štreklja so se do današnjih dni ohranili štirje rokopisni zvezki go-
riškega Slovenca, literata in publicista Lovra Žvaba, v katerih je zbral številne pes-
mi, pravljice, povedke, vraže, pregovore in reke.1 Gradivo je nabral na Krasu, v
Dutovljah, Tupelčah in okoliških krajih v dveh časovnih obdobjih, leta 1874, ko je popisal
prve tri zvezke, in nato leta 1882, ko je zbral gradivo za četrti zvezek.
Lovro Žvab, po domače Roštov, je bil rojen v Dutovljah 9. avgusta 1852 kot četrti od
osmih otrok Mihaela in Marjane (roj. Vrabec) Žvab.
Starša sta bila kmetovalca, vodila pa sta tudi gostilno Pri Roštovih, kot se je njihovi
domačiji po domače reklo. Gostilna je imela dolgoletno tradicijo, saj je Roštova domačija
stala v starem vaškem jedru – Na placu – v bližini cerkve sv. Jurija.
Zaradi uspehov v šoli so Lovra leta 1865 poslali v gimnazijo v Gorico, kjer je bil med
njegovimi sošolci tudi Simon Rutar (Vogrič, 2012, 11).2 Žvab se je čez nekaj let prepisal na
goriško realko, kjer je v letih 1869, 1870 in 1871 obiskoval tretji, četrti in peti razred. Od
tam pa je, predvidoma leta 1872, skupaj z Antonom Stokom, sinom dutoveljskega župana,
prestopil na realko v Trstu, vendar ni končal šolanja. V Trstu se je zaposlil kot pripravnik
na tamkajšnjem davčnem uradu (Vogrič, 2012, 12). Že kot dijak je bil Lovro Žvab družbe-
no aktiven, zavzemal se je za ustanovitev čitalnice oz. bralnega društva v Dutovljah in se
zanimal tudi za politično dogajanje.3
Prek glasil Soča in Slovenski narod se je Žvab navdušil tudi za zbirateljsko dejavnost
in že leta 1874 v svojih rodnih Dutovljah zbral lepo število ljudskih pesmi, povedk, pravl-
jic in vraž v treh rokopisnih zvezkih. Slovenska matica v Ljubljani je namreč že 4. 11. 1868 v
1 Rokopisne zvezke hrani Glasbenonarodopisni inštitut Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC
SAZU) v Ljubljani (ŠZ IV, 174), kopije pa Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU (ŠZ 7/213–216).
2 Goriška gimnazija je odigrala pomembno vlogo pri narodnem ozaveščanju Slovencev na Goriškem, obi-
skovalo jo je kar nekaj pomembnih Primorcev, med njimi poleg Rutarja še Simon Gregorčič, Josip Tonk-
li, Anton Mahnič, Karel Štrekelj in Frančišek Sedej.
3 Politično je bil pod vplivom odvetnika Karla Lavriča, vodilnega mladoslovenskega voditelja tistega časa in
očeta čitalniškega gibanja na Primorskem.
pravljice in povedke iz dutovelj in okolice v zapisu lovra žvaba 49
